FAQ

Če se akvakultura izvaja trajnostno, lahko pomaga rešiti nekatera najbolj pereča vprašanja, s katerimi se danes soočamo.

— Akvakultura rastočemu svetovnemu prebivalstvu zagotavlja hranljivo in raznoliko hrano.

— Akvakultura zmanjšuje potrebo po ulovu več prostoživečih rib, da bi zadostila vse večjemu povpraševanju po ribah, in tako prispeva k ohranjanju ribjih staležev.

— Lahko zagotavlja svežo in lokalno hrano. Oskrba s hrano, ki je bližje potrošnikom, omogoča zmanjšanje emisij ogljika v prometu.

— Akvakultura lahko proizvaja hrano in krmo z manjšim vplivom na podnebje in okolje kot druge vrste kmetovanja (npr. govedoreja za mleko ali meso). Z večjim uživanjem hrane iz akvakulture lahko zmanjšamo tudi pritisk kmetovanja na kopnem.

— Akvakulturne dejavnosti so lahko vir dohodka in razvoja za oddaljene obalne in podeželske skupnosti, kjer je na voljo malo alternativ. Nekatere vrste ribogojstva prispevajo k ohranjanju ekosistemov in biotske raznovrstnosti (npr. gojenje mehkužcev, ekstenzivno ribogojstvo v ribnikih in mokriščih ter gojenje alg in drugih nevretenčarjev). Te storitve vključujejo čiščenje vode iz presežnih hranil in organskih snovi ali ohranjanje in obnovo ekosistemov in biotske raznovrstnosti.

— Pred obratovanjem ribogojnic morajo prihodnji ribogojci pridobiti dovoljenje pristojnih nacionalnih organov (za dovoljenja so včasih pristojni regionalni organi). Organi v svoji presoji preverijo, ali je predlagana lokacija primerna, in skrbno preverijo morebitni vpliv gojilnice na okolje.

— Proizvajalci v akvakulturi potrebujejo dovoljenje, preden uporabijo morsko ali sladko vodo za ribogojnico. Ko ga vrnejo v okolje, se stanje vodnega telesa ne sme poslabšati.

— Poleg tega morajo obrate akvakulture registrirati ali odobriti sanitarni organi, ki se ukvarjajo z zdravjem živali, kmet in ti organi pa morajo izvajati spremljanje morebitnih bolezni.

— Ko so pridobljena vsa dovoljenja, morajo proizvajalci v akvakulturi izpolnjevati več pogojev za zagotovitev, da dejavnosti ribogojstva spoštujejo okolje, zdravje ljudi in živali ter dobrobit živali.

— Odobrene kmetije morajo še naprej spremljati njihov vpliv na okolje.

— Proizvajalci lahko za varstvo okolja uporabljajo samo odobreno krmo, čistilna sredstva in zdravila.

— Kar zadeva zdravje živali, morajo kmetje voditi več evidenc, vključno s tistimi, ki se nanašajo na število živali, ki vstopijo na kmetijo in jo zapustijo, ter število poginulih živali. Voditi morajo tudi evidenco o sprejetih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje tveganja bolezni. Za varovanje zdravja potrošnikov morajo gojitelji v akvakulturi upoštevati stroga pravila o higieni živil in zdravju živali. Uporabljati morajo samo odobreno in nadzorovano krmo.

— Uporaba zdravil za uporabo v veterinarski medicini zahteva recept veterinarja, dovoljena pa so le odobrena zdravila za uporabo v veterinarski medicini ob upoštevanju predpisanih karenc in mejnih vrednosti ostankov. Gojitelji morajo evidentirati vsa zdravila za uporabo v veterinarski medicini, ki jih uporabijo, in hraniti kopijo receptov.

— Poleg tega morajo kmetje zagotoviti humano ravnanje z rejnimi živalmi v celotnem proizvodnem ciklu ter med zakolom in prevozom.

Da bi vedeli, ali se lahko ribogojski projekt izvede na območju, je treba izvesti študijo o izvedljivosti območja (npr. razpoložljivost kakovostne vode, nevmešavanje v druge uporabe, pogoji za vzpostavitev ribogojskih območij na območju) in možnih vrst za gojenje. Obstaja veliko možnih območij za akvakulturo (npr. na kopnem, v obalnih vodah, na morju, v rečnih ustjih, v ribnikih, ob rekah). Za pridobitev dovoljenja ima vsaka lokacija različne pogoje, študije, ki jih je treba izvesti, pa so različne. Pristojni organi včasih opredelijo predhodno preučena območja, na katerih je dejavnost ribogojstva mogoča in prednostno razvrščena, kar omogoča hitrejšo pridobitev dovoljenj za ribogojnico na tem območju.

Čeprav bi se teoretično lahko vse vrste rib uporabljale za ribogojstvo, jih je trenutno le nekaj (približno 10) pomemben del proizvodnje akvakulture v EU. Zlasti se gojijo tiste vrste, katerih biologija je dobro znana in katerih razmnoževanje v ujetništvu je mogoče. Hkrati je treba zagotoviti tržno povpraševanje po teh vrstah in tržno ceno, ki omogoča donosnost proizvodnje.

Za vrste v akvakulturi EU obstajajo zelo različne proizvodne metode, med katerimi so nekatere od naslednjih (ekonomska podatkovna tabela STECF o akvakulturi, 2023):

— Ograjeni prostori, ograde, sistemi ponovnega kroženja in rezervoarji za losos;

— Cisterne in poti, sistemi ponovnega kroženja in ribniki za postrvi;

— Ograde, cisterne, ribniki, sistemi ponovnega kroženja brancina in ribona;

— Splavi, polikultura, logaritemska linija za školjke;

— Ribniki, cisterne, križnice, gaše, polikultura za krape;

— Na dnu, parangali, splavi in polikultura za ostrige;

— Ribniki, križnice, cisterne za rake;

— Na dnu, cisternah in križiščih, ogradah, sistemih ponovnega kroženja, polikulturi, splavih, parangalih, tankih za morske alge;

— Bioreaktorji z odprtim ali zaprtim sistemom za mikroalge.

Poleg tega mora biti v zgodnjih fazah rasti večina vrst rib in morskih alg v valilnici in odraščanju. Semena mehkužcev se proizvajajo v valilnicah ali nabirajo iz narave.

Akvakultura tako kot vsaka gospodarska dejavnost vpliva na okolje. To je odvisno od kakovosti upravljanja dejavnosti, primernosti lokacije in proizvodnega sistema. Kadar se akvakultura ustrezno upravlja, je lahko tudi metoda za proizvodnjo beljakovin, ki ima v primerjavi z drugimi vrstami gojenja nižji ogljični in okoljski odtis. Poleg tega lahko nekatere oblike akvakulture (npr. gojenje mehkužcev, akvakultura v ribnikih in mokriščih ter gojenje alg in drugih nevretenčarjev), kadar se ustrezno upravljajo, nudijo številne ekosistemske storitve. Te vključujejo absorpcijo čezmernih količin hranil in organskih snovi iz okolja ali ohranjanje in obnovo ekosistemov in biotske raznovrstnosti.

Z okoljsko zakonodajo EU in izvedbeno nacionalno zakonodajo je bil določen regulativni okvir za akvakulturo EU, ki zagotavlja ublažitev vpliva, ki ga lahko imajo dejavnosti akvakulture na okolje (bodisi v smislu ogljičnega odtisa, odpadnih voda, odpadkov ali drugih vplivov na morske in sladkovodne ekosisteme), ter da dejavnosti akvakulture ne škodujejo bistveno ekosistemom ali biotski raznovrstnosti.

Okoljsko uspešnost sektorja akvakulture EU je kljub temu mogoče še izboljšati z: (I) zagotavljanje, da se okoljska zakonodaja v celoti uporablja in da so izpolnjeni njeni cilji; (II) nadaljnje zmanjševanje vpliva akvakulture; ter (iii) spodbujanjem akvakulture z manjšim vplivom na okolje in akvakulture, ki zagotavlja ekosistemske storitve.

Cilj strateških smernic za bolj trajnostno in konkurenčno akvakulturo EU za obdobje 2021–2030 je izboljšati okoljsko uspešnost sektorja akvakulture z nadaljnjim omejevanjem vpliva akvakulture ter spodbujanjem vrst akvakulture, ki so najbolj koristne za okolje in podnebje, kot sta nizkotrofična akvakultura in ekološka akvakultura.

Akvakultura zahteva dobro kakovost vode, da se zagotovita optimalno zdravje in dobrobit vodnih živali ter donosnost vodne ribogojnice. Zato je boj proti onesnaževanju voda v državah članicah EU v skladu s ciljem ničelnega onesnaževanja, opredeljenim v evropskem zelenem dogovoru, še posebej pomemben za akvakulturo.

Proizvajalci v akvakulturi potrebujejo dovoljenje, preden uporabijo morsko ali sladko vodo za ribogojnico. Ko ga vrnejo v okolje, se stanje vodnega telesa ne sme poslabšati. Izpusti iz ribogojskih objektov EU morajo izpolnjevati stroge standarde EU za kakovost vode ter stroge nacionalne, regionalne in lokalne predpise.

Nekatere oblike ribogojstva, kot sta gojenje mehkužcev ter gojenje alg in drugih nevretenčarjev, lahko ob ustreznem upravljanju izboljšajo kakovost vode zaradi absorpcije presežnih hranil in organskih snovi iz okolja.

Recirkulacijski ribogojski sistemi so kopenski ribogojski objekti, bodisi na prostem bodisi v zaprtih prostorih, ki zmanjšujejo porabo vode s filtriranjem, prilagajanjem in ponovno uporabo vode.

V primerjavi s tradicionalno akvakulturo v ribnikih ali odprtih vodah postopek ponovnega kroženja vode v sistemu RAS omogoča nadzor nad pogoji gojenja in zbiranje odpadkov. Poleg tega akvakultura na kopnem preprečuje pobege in omejuje zunanji prenos bolezni in zajedavcev. RAS obljublja bolj trajnostno proizvodnjo hrane z manjšo porabo sladke vode in krajšimi prevoznimi razdaljami, saj se ribe lahko približujejo trgom. Z nadzorovanjem pogojev kulture se lahko proizvodnja akvakulture v objektu RAS vzpostavi skoraj kjer koli, ne glede na lokalne razmere. S selitvijo proizvodnje na kopnem lahko tudi ublaži pomanjkanje razpoložljivega prostora in konkurenco za dostop do morskih območij.

Po drugi strani pa je obrat RAS običajno energetsko intenziven in drag. Stroški naložb so visoki, tehnologija ponovnega kroženja pa porablja ogromne količine energije, zato jo mora nadzorovati in upravljati usposobljena delovna sila. Poleg tega tehnologija še vedno dokazuje svojo sposobnost preživetja pri obsežni proizvodnji, zlasti v okolju slane vode.

Krma za gojene ribe mora vsebovati pomembne ravni (35–50 %) visoko prebavljivih beljakovin in visoko energijsko vrednost z visokokakovostnimi maščobami, da se ohranita njihova aktivnost in rast. Surovine, ki so na voljo za proizvodnjo takih kvadra, izvirajo iz treh glavnih virov:

(I) stranski proizvodi zelenjave iz pšenice, soje in koruze.

(II) ribja moka in olje iz rib in morskih rakov, čeprav se njun delež v krmi zmanjšuje.

(III) V nekaterih primerih tudi stranski proizvodi iz sektorja kopenske živinoreje, ki so zelo hranljivi.

Danes se spodbujajo trajnostni sistemi krmljenja, ki omejujejo odvisnost od ribje moke in ribjega olja iz divjih staležev za proizvodnjo hrane, na primer s spodbujanjem uporabe alternativnih beljakovinskih sestavin, kot so alge ali žuželke, ali odpadkov iz drugih industrij. To se odraža tudi v strateških smernicah za bolj trajnostno in konkurenčno akvakulturo EU za obdobje 2021–2030.

V skladu z Uredbo (EU) 2018/848 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2018 o ekološki pridelavi in označevanju ekoloških proizvodov (https://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/?uri=CELEX%3A32018R0848) je ekološka pridelava splošni sistem upravljanja kmetij in pridelave hrane, ki združuje najboljše prakse okoljskih in podnebnih ukrepov, visoko raven biotske raznovrstnosti, ohranjanje naravnih virov ter uporabo visokih standardov dobrobiti živali in visokih standardov pridelave v skladu s povpraševanjem vse večjega števila potrošnikov po proizvodih, pridelanih z uporabo naravnih snovi in postopkov. Ta uredba skupaj z nekaterimi ustreznimi sekundarnimi akti določa podrobna pravila pridelave za ekološko ribogojstvo, ki vključujejo okoljske zahteve, upoštevanje obdobja za preusmeritev v ekološko pridelavo, zahteve glede prehrane, dobrega počutja živali, zdravstvenega varstva in živinoreje s podrobnimi največjimi gostotami naseljenosti za vrste in strogimi omejitvami pri uporabi zunanjih vložkov, med drugim pri veterinarskem zdravljenju.

Za uporabo ekološkega logotipa EU in navedbo „ekološki“ na etiketah svojih proizvodov mora ekološke izvajalce dejavnosti certificirati izvajalec nadzora, ki ga odobrijo pristojni organi in ki potrdi, da se njihova dejavnost izvaja v skladu z uredbo EU o ekološki pridelavi.

Več informacij o sistemu EU za certificiranje ekoloških proizvodov in njegovem izvrševanju je na voljo na spletni strani Komisije:

Ekološko kmetovanje (https://agriculture.ec.europa.eu/farming/organic-farming_en). Poleg tega je dokument s pogostimi vprašanji o določbah v zvezi z ekološko pridelavo, vključno s poglavjem o ekološki akvakulturi, na voljo tukaj: https://agriculture.ec.europa.eu/system/files/2022-09/organic-rules-faq….