Geografska prerazporeditev gojenih salmonidov zmanjšuje infestacije lososov in pogostost tretiranja v simulacijski študiji.

Gostota gostiteljev je ključno gonilo dinamike populacije zajedavcev, pri čemer se število zajedavcev pogosto hitro povečuje z gostoto gostitelja. V okviru norveškega gojenja salmonidov je ta mehanizem povzročil neskladje med željo po povečanju gojene proizvodnje salmonidov in zmanjšanju negativnih učinkov napadov zajedavcev. Napadi uši lososov škodujejo dobremu počutju živali zaradi tretiranja uši lososa in prelivanja s ribogojnic na divje salmonide. Tu avtorji preučujejo, kako bi lahko prerazporeditev biomase salmonidnih ribogojnic ovirala izmenjavo ličink ličink med ribogojnicami ter posledično zmanjšala obremenitev uši lososa in pogostost tretiranja. Natančneje, uporabljajo stohastični simulacijski model, ki je prilagojen empiričnim podatkom norveške akvakulture, da bi preučili, kako so se številčnosti in obdelave uši odzvale, ko je bila biomasa v sistemu porazdeljena na manj večjih ribogojnic, ki so bolj oddaljene. Da bi ohranili realno rast rib, sezonskost in razvoj kohorte, je bila dinamika populacije lic simulirana poleg preteklih podatkov o proizvodnji z Norveške. Študija je simulirala več scenarijev, v katerih je bilo zaprtih vse več kmetij, njihova biomasa pa je bila prerazporejena na druge kmetije z ustreznimi kohortami. Rezultati kažejo, da manj in večje kmetije zmanjšujejo število uši in pogostost tretiranja ter da strateška odstranitev kmetij glede na njihov pomen za povezljivost v mreži za razpršenost lic v oceanografski mreži izboljšuje ta učinek. Poudarjeni so nekateri temeljni mehanizmi, ki bi jih bilo treba upoštevati pri regionalnem načrtovanju proizvodnje in dodeljevanju proizvodnih koncesij pri gojenju salmonidov.