Italija

Vrsta gojenih vrst

Sredozemska klapavica (Mytilus galloprovinvialis), manila clam (Ruditapes philippinarum), pacifiška ostriga (Crassostrea gigas), Rainbow Trout (Oncorhynchus mykiss), salmonidi (več vrst), bradač (Sparus aurata), brancina (Dicentrarchus labrax), Meagre (Argyrosomus regius), rakov (več vrst), jesetrovk (več vrst), jegulje (Anguilla anguilla), mačk (Ameiurus melas, A. punctatus).

^{Vir podatkov: 2021, zbiranje podatkov o akvakulturi, Uredba 762/2008}

Vrsta metode proizvodnje

Leta 2021 je 69,7 % italijanske proizvodnje potekalo v morju in somornici ter 30,3 % v sladki vodi. Uporabljene so bile naslednje glavne proizvodne metode:

^{Vir podatkov: 2021, zbiranje podatkov o akvakulturi, Uredba (ES) št. 762/2008; 2023, EUMOFA}

Trendi (pretekla in prihodnja)

V nacionalnem strateškem načrtu za akvakulturo za obdobje 2021–2027 je bilo opredeljenih osem prednostnih nalog in štirje glavni cilji za razvoj italijanske akvakulture v skladu z evropskimi strategijami „zeleni dogovor“, „od vil do vilic“, „biotska raznovrstnost“ in „Strateškimi smernicami za bolj trajnostno in konkurenčno akvakulturo EU za obdobje 2021–2030“ (COM(2021) 236 final). 

Prednostne naloge, ki jih je opredelila italijanska uprava, so:

1. ohranjanje biotske raznovrstnosti;
2. usklajeno pomorsko prostorsko načrtovanje;
3. zdravje in dobro počutje živali;
4. znanstvene raziskave in digitalizacija;
5. ozaveščenost potrošnikov in družbena sprejemljivost;
6. krepitev strateške vloge regionalnih uprav;
7. lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost; 8) mednarodno sodelovanje.

Štirje glavni cilji, ki jih je treba doseči: 

1. MO1 „Krepitev institucionalnih zmogljivosti in poenostavitev upravnih postopkov“;
2. MO2 „Zagotavljanje razvoja in trajnostne rasti akvakulture z usklajenim prostorskim načrtovanjem in povečanjem potenciala območij“;
3. MO3 „Spodbujanje konkurenčnosti ribogojne proizvodnje“;
4. MO4 „Spodbujanje enakih konkurenčnih pogojev za gospodarske subjekte in izboljšanje organizacije trga za proizvode iz ribogojstva“.  

^{Vir podatkov: NSPA 2021–2027}

Vpliv akvakulture na gospodarstvo države, trg hrane in trg dela

• Po podatkih Eurostata (2020) je Italija leta 2019 predstavljala 11,3 % obsega proizvodnje akvakulture v EU, kar je na četrtem mestu za Španijo, Francijo in Grčijo.
• Glede na najnovejše razpoložljive podatke se je leta 2018 v akvakulturi skupni dohodek zmanjšal za 3 %. Operativni stroški so se povečali za +10 %, prav tako stroški delovne sile. To je privedlo do –11-odstotnega zmanjšanja bruto dodane vrednosti. V letu 2018 so skoraj vse italijanske regije objavile večino razpisov za pomoč iz Evropskega sklada za pomorske zadeve in ribištvo (ESPR) v zvezi z ukrepom 2.48 – produktivne naložbe v akvakulturo. To je pokazalo pripravljenost sektorja, da se ukvarja predvsem z vertikalno integracijo, vlaganjem v dejavnosti preoblikovanja, pa tudi v nove oblike trženja in povezovanja vrednostnih verig.
• V Italiji se ribogojna proizvodnja, v kateri prevladuje omejeno število vrst, kot so klapavice, manilske ladinke, šarenke, brancina in riba, izvaja v različnih okoljih z različnimi stopnjami tehnološkega napredka, zanj pa so značilne kmetijske prakse, ki so tesno povezane z lokalnimi tradicijami, kot sta „vallicoltura“ in gojenje lupinarjev v lagunskih okoljih.
• Premajhna diverzifikacija proizvodnje se priznava kot eden od vzrokov za splošno krhkost sektorja zaradi povečane notranje trgovinske konkurence in vse večjega uvoza proizvodov, ki niso zastopani ali so premalo zastopani.
• Proizvodnja jajc za prehrano ljudi je zelo pomembna tudi v Italiji. Jesetrna jajca (kaviar), salmonidna jajca in mulletna jajca (kore).
• Poraba ekoloških proizvodov iz ribogojstva je izjemno omejena zaradi pomanjkanja informacij o proizvodih in proizvodnih postopkih, pomanjkanja zalog ekološko certificiranih nedoraslih organizmov in visokih stroškov certificiranja. 

^{Vir podatkov: NSPA 2021–2027}

Izzivi in priložnosti

^{Vir podatkov: NSPA 2021–2027}

Zaposlenost in število podjetij

504 podjetij v letu 2021 (679 aktivnih obratov); skupno število zaposlenih v tem sektorju je bilo leta 2017 4488. 

^{Vir podatkov: NSPA 2021–2027}

• Zakonodajne pristojnosti na področju akvakulture imajo regije, država pa je odgovorna za nacionalno načrtovanje in usklajevanje regionalnih politik.
• Zakon št. 102 z dne 5. februarja 1992 o ribogojstvu (kakor je bil spremenjen z zakonom št. 122 z dne 27. marca 2001)
• Zakonska uredba št. 226 z dne 18. maja 2001 o določitvi smernic za posodobitev sektorja ribištva in ribogojstva, kakor je bila spremenjena z zakonodajnim odlokom št. 154 iz leta 2004
• Zakonska uredba št. 148 z dne 4. avgusta 2008: Izvajanje Direktive 2006/88/ES o zahtevah za zdravstveno varstvo živali in proizvodov iz ribogojstva ter o preprečevanju in nadzoru nekaterih bolezni pri vodnih živalih
• Ministrska uredba z dne 8. julija 2010, Uporaba. Zakonska uredba št. 148: Določbe o registru dejavnosti ribogojne proizvodnje
• Ministrska uredba z dne 3. avgusta 2011, Appl. Zakonska uredba št. 148: Določbe za izdajo zdravstvenih dovoljenj ribogojnim obratom in predelovalnim obratom v smislu člena 6 zakonske uredbe št. 148 z dne 4. avgusta 2008
• Ministrski odlok št. 7630 z dne 4. februarja 2020: Priznavanje specifikacije proizvodnje „trajnostna akvakultura“ v okviru nacionalnega zootehničnega sistema kakovosti, ki ga priznava ministrstvo za kmetijsko in gozdarsko politiko, ministrski odlok št. 4337 z dne 4. marca 2011 

Presoja vplivov na okolje ( zakonska uredba št. 152/2006, nedavno spremenjena z zakonsko uredbo št. 104/2017, s katero je bila prenesena Direktiva 2014/52/EU o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje)

• Platforma za akvakulturo (Itaqua)
• Nacionalni statistični inštitut (ISTAT)
• CREA – Proizvodnja in akvakultura živali (ustrezne informacije so na voljo tudi tukaj)