Škodljivo cvetenje alg in njihovi učinki v obalnih morjih severne Evrope

Škodljivo cvetenje alg je ponavljajoči se pojav v severni Evropi ob obalah Baltskega morja, Kattegata-Skagerraka, vzhodnega Severnega morja, Norveškega morja in Barentsovega morja. Ti HAB so industriji akvakulture povzročili občasne ogromne izgube in kronično vplivali na socialno-ekonomske interese na več načinov. Ta pregled stanja vsebuje pregled zgodovinskih dogodkov HAB in povzema poročila za podatkovno zbirko škodljivih alg od leta 1986 do konca leta 2019 ter opažanja iz dolgoročnih programov spremljanja potencialno škodljivih fitoplanktona in fitotoksinov v školjkah. Veliki taksoni s HAB, ki povzročajo smrtnost rib v regiji, vključujejo cvetenje prymnesiophyta Chrysochromulina leadbeateri na severu Norveške v letih 1991 in 2019, kar je povzročilo ogromne gospodarske izgube za ribogojce. Cvetenje rymesiofit rymnesium polilepisov (sin. Chrysochromulina polylepis) v Kattegatu-Skagerraku leta 1988 je bilo moteče v ekosistemu. Cvetenje prymnesiophyte Phaeocystis spp. je povzročilo kopičenje pene na obalah jugozahodnega Severnega morja in Waddenskega morja, smrtnost lupinarjev pa je povezana z njihovim pojavom. Smrtnost lupinarjev, povezana z dogodki HAB, je bila opažena v vodah rečnih ustij, povezanih s pritokom vode iz južnega Severnega morja. Prvo cvetenje rodu dictyochophyte Pseudochattonella je bilo opaženo leta 1998, od takrat pa je bilo tako cvetenje opaženo pri visoki gostoti celic spomladi, kar je nekaj let povzročilo smrtnost rib. Dinoflagellati, predvsem Dinophysis spp., občasno sproščajo koncentracije Diarrhtic Shellfish Toxins (DST) v modrih klapavicah, Mytilus edulis, nad predpisanimi mejami vzdolž obal Norveške, Danske in švedske zahodne obale. V povprečju so se ravni DST v lupinarjih od približno leta 2006 znižale vzdolž švedskih in norveških obal Skagerraka, kar sovpada z zmanjšanjem številčnosti celic D. acuta. Med dinoflagellati so vrste Alexandrium glavni vir paralitičnih toksinov lupinarjev (PST) v regiji. Koncentracije PST nad predpisanimi ravnmi so bile v Skagerraku-Kattegatu v treh obdobjih pregleda dekadale redke, vendar pogoste in pogosto obilne ugotovitve počivajočih cist Alexandrija v površinskih usedlinah kažejo na veliko potencialno tveganje za cvetenje. Ravni PST, ki pogosto presegajo predpisane mejne vrednosti ob zahodni obali Norveške, so povezane z A. catenella (skupina ribotipov 1) kot glavnim proizvajalcem toksinov. Druge vrste Alexandrium, kot sta A. ostenfeldii in A. minutum, lahko proizvajajo PST med nekaterimi populacijami, vendar običajno niso povezane z dogodki PSP v regiji. Številčnost celic A. pseudogonyaulax, proizvajalca ichthyotoksinskega goniodomina (GD), se je od leta 2010 v Skagerraku-Kattegat povečala in lahko pomeni novo grožnjo. Dinoflagellat Azadinium spp. je bil nedvoumno povezan s prisotnostjo toksinov azaspiracid (AZT), ki so odgovorni za zastrupitev azaspiracid Shellfish Poisoning (AZP) v severni Evropi. Ti toksini so bili prvič odkriti v školjkah v koncentracijah, ki presegajo predpisane mejne vrednosti, na Norveškem v modrih školjkah leta 2005 in na Švedskem v modrih školjkah in ostrigah (Ostrea edulis in Crassostrea gigas) leta 2018. Nekateri člani diatomskega rodu Pseudo-nitzschia proizvajajo nevrotoksino domojsko kislino in analoge, znane kot Amnesic Shellfish Toxins (AST). Cvetenje Pseudo-nitzschie je bilo pogosto v Severnem morju in Skagerrak-Kattegat, vendar so bile ravni AST v školjkah v obdobju pregleda redko nad predpisanimi mejami. Poletno cvetenje cianobakterij v Baltskem morju je zaskrbljujoče predvsem za turizem, saj povzroča množično obraščanje kopalnih voda in plaž. Nekatere od cianobakterij proizvajajo toksine, npr. Nodularia spumigena, proizvajalka nodularina, ki lahko povzroča težave z zdravjem ljudi in občasno smrtnost psov. Obalne regije in regije na policah v severni Evropi zagotavljajo ključno oskrbo z morsko hrano, socialno-ekonomsko blaginjo in ekosistemskimi storitvami. Vse večji antropogeni vpliv in podnebne spremembe ustvarjajo okoljske stresorje, ki povzročajo spremembe v biogeografiji in intenzivnosti HAB. Stalno spremljanje HAB in fitotoksinov ter delovanje zgodovinskih podatkovnih zbirk, kot je HAEDAT, ne zagotavljata le tekočega poročila o stanju, temveč tudi način za razlago vzrokov in mehanizmov HAB.