Korak k trajnostni akvakulturi: Večobjektivna formulacija krme zmanjšuje vplive na okolje na ravni krme in kmetij za šarenke.

Akvakultura se povečuje, da bi zadostila vse večjemu povpraševanju po proizvodih iz ribogojstva, vendar ne vpliva na okolje. Ena od rešitev je izboljšanje oblike krme, s čimer se omeji vpliv proizvodnje rib na okolje. Večobjektivna formulacija, katere cilj je kompromis med nižjimi stroški in manjšimi vplivi na okolje, se zdi obetavna rešitev za zmanjšanje okoljskega odtisa ribogojne proizvodnje. Cilj te študije je bil zasnovati okolju prijazno krmo za postrvi (ECO-diet) z uporabo formulacije MO ter primerjati njeno zootehniško in okoljsko učinkovitost s tisto iz komercialne krme (diet C), ki vsebuje 16 % ribje moke in 6,5 % ribjega olja. Formulacija MO je močno spremenila sestavo prehrane, kar je zmanjšalo vplive krme na okolje in njeno ceno. Število uporabljenih sestavin se je povečalo, vendar se je uporaba ribje moke in ribjega olja zmanjšala za polovico. Formulacija MO je privedla tudi do odprave sojinih proizvodov, faba fižola in glutena v korist predelanih živalskih soproizvodov z visoko vsebnostjo beljakovin in majhnim vplivom podnebnih sprememb. Olje oljne ogrščice je prav tako izginilo iz sistema ECO zaradi svojega velikega prispevka k rabi zemljišč, evtrofikaciji in zakisljevanju ter v manjši meri k podnebnim spremembam. Na splošno je bila prebavljivost sistema ECO zelo visoka, ki se je malo razlikovala od prebavnice C. Povprečna telesna teža rib po 12 tednih rasti se ni bistveno razlikovala od teže, dobljene z dieto C, vendar je analiza krivulj rasti rib pokazala, da bi lahko ECO-diet dolgoročno privedel do nižje rasti. Ta ugotovitev je bila v skladu z znatno manjšim vnosom krme v ribah, krmljenih s prehrano ECO. Zmanjšanje učinkov, opaženih na ravni krme, je bilo opaženo tudi na ravni kmetije, manj pa pri evtrofikaciji, porabi energije iz neobnovljivih virov in podnebnih spremembah, izračunanih na kg povečanja telesne teže. Formulacija MO je uporabno orodje za zmanjšanje okoljskega odtisa proizvodnje v akvakulturi, ne da bi bila pri tem ogrožena učinkovitost živali ali nujno povečani proizvodni stroški.