Večdeležniški vidiki postopkov prostorskega načrtovanja za marikulturo v Sredozemskem in Črnem morju

Akvakultura zagotavlja več kot polovico rib, ki se uporabljajo za prehrano ljudi, kar prispeva k prehranski varnosti in prehrani, gospodarski rasti in boljšemu preživljanju. Akvakulturna proizvodnja v državah, ki mejijo na Sredozemsko in Črno morje, stalno raste, čeprav ne homogeno, predvsem na podlagi morskih vrst. Za spodbujanje razvoja je treba podpreti upravljanje za vzpostavitev dejavnosti v okviru usklajenega procesa prostorskega načrtovanja. Znanje o postopkih prostorskega načrtovanja akvakulture se oceni s posvetovanji z zainteresiranimi stranmi iz 21 držav z uporabo strukturiranega vprašalnika, notranjega pregleda in delavnice za določitev glavnih ovir za izvajanje v regiji. Rezultati kažejo na različne ravni poznavanja regulativnih sistemov v državah, vključenih v raziskavo. Določanje območij v akvakulturi je zelo razširjeno. Izbira lokacije je dolgotrajen in neučinkovit proces, ovira za naložbe, ki ga še poslabšuje očitno pomanjkanje jasne porazdelitve moči in odgovornosti. Upravljanje površin je najmanj izveden del procesa prostorskega načrtovanja, z malo primeri celostnega pristopa. Med težavami, ki so jih izpostavile zainteresirane strani, so slaba družbena sprejemljivost akvakulture, slabo tehnično znanje in razumevanje konceptov prostorskega načrtovanja ter pomanjkanje smiselne komunikacije. Čeprav je nedavni napredek očiten, povezovanje akvakulture z drugimi uporabniki morskega prostora še vedno poteka in zahteva poseben regulativni okvir, krepitev zmogljivosti, preglednost, dobro komunikacijo in participativne procese. Uporaba prostorskega načrtovanja na podlagi ekosistemskega pristopa k akvakulturi lahko prispeva k izboljšavam, ki bi lahko preprečile negativne zunanje učinke nenačrtovanega ali neusklajenega razvoja.