FAQ

Uredba SVETA (ES) št. 708/2007 (https://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/?uri=CELEX%3A32007R0708&…) z dne 11. junija 2007 o uporabi tujih in lokalno neprisotnih vrst v ribogojstvu zagotavlja okvir za zagotovitev varstva vodnega okolja pred tveganji, povezanimi z gojenjem takih vrst. Ureja njihove premike v EU, pri čemer zajema vse vodne vrste in vrste proizvodnje, obstajajo pa tudi posebna pravila za zaprte ribogojske objekte ter izjeme za vrste iz Priloge IV.

Gospodarski subjekti v ribogojstvu morajo zaprositi za dovoljenje za vnos tujerodne vrste ali prenos lokalno neprisotnih vrst iz ustreznega upravnega organa v državi članici EU (v nadaljnjem besedilu: pristojni organ). Vlagatelj mora predložiti dokumentacijo v skladu z okvirnimi smernicami iz Priloge I. Svetovalni odbor oceni, ali vloga vsebuje vse potrebne informacije, ter ugotovi njeno dopustnost in morebitna tveganja. Odbor nato svoje mnenje posreduje pristojnemu organu, ki odloči, ali bo izdal ali zavrnil dovoljenje v skladu z uveljavljenim postopkom.

Akvaponika je inovativen sistem ribogojne proizvodnje, ki združuje proizvodnjo rib v recirkulacijskih sistemih akvakulture (RAS) s proizvodnjo rastlin s hidroponiko (tehnika gojenja rastlin brez prsti) v enem proizvodnem sistemu. Gre za trajnosten in učinkovit način kmetovanja, ki odpravlja potrebo po tleh in ohranja vodo.

Prednosti te tehnike so številne:

Nahaja se lahko na podeželskih območjih, pa tudi v mestnih in polmestnih okoljih, vključno z mestnimi stavbami (npr. strešni pokrovi) in industrijskimi območji (npr. neuporabljenimi lokacijami), kar regijam EU daje element samozadostnosti pri zagotavljanju delovnih mest svojim prebivalcem ter sveže zelenjave, rib in sadja. Ta strateška umestitev ne zmanjšuje le stroškov pridobivanja zemljišč, temveč akvakulturi zagotavlja tudi prostor za proizvodnjo rib bližje mestnim območjem, s čimer se zmanjšajo stroški prevoza in zmanjša skupni ogljični odtis proizvodnje.

Gre za ekološko odgovoren zaprti sistem brez uporabe kemičnih gnojil, saj gre za samozadostni sistem. Voda iz bazenov za ribe se ponovno kroži skozi filtre, da se napolnijo rastlinska dna in nato nazaj v bazene za ribe. Ribe in rastline razvijajo simbiotično razmerje, v katerem rastline čistijo ribje odpadke, ribe pa rastlinam prehranjujejo hranila.

Ne zahteva uporabe pesticidov.

Preprečuje se sezonskost, saj se lahko rastline in ribe gojijo vse leto, ne glede na sezono in vremenske razmere.

Nekateri izzivi pri izvajanju in razvoju akvaponike so naslednji:

Visoki začetni stroški: vzpostavitev akvaponskega sistema je lahko draga zaradi potrebe po posebni opremi, kot so cisterne, črpalke in filtrirni sistemi, ter visokih energetskih potreb.

Tehnična strokovnost: zahteva dnevno vzdrževanje in stalno preskušanje kakovosti vode za ribe in rastline ter znanje o ribogojstvu in hidroponskih sistemih. Uravnoteženje potreb rib in rastlin je lahko zapleteno ter zahteva stalno učenje in prilagajanje.

V akvaponskih sistemih ne uspevajo vse rastline in ribe: tehnika ni primerna za vse poljščine in se lahko izvaja z omejenimi rastlinskimi in ribjimi sortami.

Donosnost: trenutno obstajajo težave pri nadgradljivosti pri proizvodnji zelenjave v velikem obsegu po dobičkonosni ceni.

Modroplavuti tun je inovativen pristop k akvakulturi, ki krepi trajnostnost in učinkovitost proizvodnje s spodbujanjem mikrobne skupnosti v vodi, bogati s hranili. To skupnost, znano kot „biofloc“, sestavljajo koristni mikroorganizmi, ki neuporabljeno krmo pretvarjajo v hranljivo biomaso in služijo kot dodatni vir hrane za gojene ribe in kozice. BFT znatno izboljša kakovost vode s stabilizacijo škodljivih dušikovih spojin, kar prispeva k splošnemu zdravju in zmanjšuje stres v vodnih organizmih. S tem naravnim postopkom filtriranja se čim bolj zmanjšajo izbruhi bolezni. Poleg tega tehnologija izboljšuje stopnje rasti in preživetje, s čimer se povečata donos in donosnost za kmete.

Nadgradljivost te tehnologije še vedno povzroča velike težave, kot so:

Tehnično upravljanje zahteva natančno razumevanje mikrobiološke ekologije in stalnega spremljanja parametrov kakovosti vode, kot so pH, raztopljeni kisik in ravni hranil.

Drug pomemben izziv je tveganje razvoja patogenov zaradi neustreznega upravljanja sistema, kar lahko povzroči neravnovesja v mikrobni skupnosti in izbruhe bolezni.

Poleg tega so lahko začetni stroški namestitve, povezani z vzpostavitvijo dvodelnega sistema, znatni in lahko odvračajo male kmete.

Kljub prednostim se modroplavuti tun v komercialnem obsegu izvaja le na nekaterih lokacijah v Evropi, kot je gojenje kozic belih nog (Litopenaeus vannamei) v sistemih modroplavutega tuna v Kastilji in Leonu v Španiji. Kar zadeva raziskave, so evropski akademiki iz različnih držav, vključno z Belgijo (Univerza v Gentu), uspešno vzpostavili gojenje modroplavutega tuna v izraelskih ribnikih tilapije.

Nedavni napredek v sistemih modroplavutega tuna je osredotočen na optimizacijo mikrobne dinamike skupnosti, da bi se izboljšali pretvorbeni količniki krme in uspešnost rasti. Inovacije na področju prezračevalnih sistemov, spremljanje parametrov kakovosti vode v realnem času in uporaba različnih virov ogljika (kot sta melasa ali škrob) so znatno povečale odpornost in produktivnost dvodelnih sistemov. Poleg tega so raziskave o zdravstvenih koristih biološkega bloka kot krmnega dodatka pokazale izboljšan imunski odziv pri gojenih vrstah, kar je privedlo do boljše stopnje rasti in preživetja.

Prizadevanja za standardizacijo praks in razvoj najboljših smernic za upravljanje so bistvena za povečanje koristi tehnologije dvodelovnega bloka v akvakulturi. Ta okolju prijazna praksa ponuja dragocene načine uporabe, kot sta krma za vodne živali in morebiten nadomestek za tradicionalne sestavine rib v prehrani rakov.

Nizkotrofična akvakultura se osredotoča na proizvodnjo vrst, ki zasedajo nižje ravni prehranskega spleta. LTA sestavljajo akvakultura brez krmljenja, ki vključuje filtre (npr. školjke, ostrige in ladinke), detritivore (npr. morske kumare), morske alge, pa tudi rastlinojede ribe (npr. krape). LTA je usklajena z načeli trajnostne akvakulture, saj zmanjšuje odvisnost od omejenih virov in zmanjšuje okoljski odtis.

Koristi nizkotropnega ribogojstva (LTA) so:

1. Zmanjšan vnos energije: LTA se osredotoča na vrste, ki so nižje v prehranski verigi, zaradi česar je potreben manjši vnos energije v primerjavi s kmetijskimi mesojedimi vrstami. To vodi k učinkovitejši uporabi virov.
2. Izboljšani vodni ekosistemi: LTA (zlasti precejevalci in gojenje morskih alg) lahko absorbirajo odvečni dušik, fosfor in ogljik, s čimer ublažijo evtrofikacijo in učinke podnebnih sprememb. Poleg tega lahko prakse LTA izboljšajo tudi kakovost vode (npr. gojenje školjk, ostrig in ladink) s filtriranjem in kakovostjo morskega dna (npr. gojenje ladink in morskih kumar) s premiki gojenih vrst v pesek.
3. Razpršenost: LTA razširja nabor vrst, ki jih je mogoče trajnostno gojiti, kar prispeva k diverzifikaciji v sektorju akvakulture EU.
4. Potencial za razvoj izdelkov visoke vrednosti: kot je poudarjeno v projektu ASTRAL, lahko dolgoročne potovalne agencije zagotovijo surovine za proizvodnjo živil, krme, kozmetičnih izdelkov, zdravil, bioplastike in drugih dragocenih izdelkov.

Izzivi nizkoogljične akvakulture so:

1. Povpraševanje na trgu in sprejemanje s strani potrošnikov: povpraševanje potrošnikov po proizvodih dolgoročnih potovalnih aranžmajev (npr. morske alge) je lahko manjše kot pri drugih vrstah v nekaterih regijah1. Prizadevanja potekajo npr. prek akvakulture EU in pobude EU za alge, da bi povečali ozaveščenost o teh proizvodih in njihovo sprejemanje.
2. Regulativni okviri: regulativni okviri, ki urejajo povezane potovalne aranžmaje, so lahko manj razviti kot okviri za tradicionalno akvakulturo, kar lahko povzroči negotovost za vlagatelje in izvajalce dejavnosti (glej pogosta vprašanja o IMTA).
3. Odvisnost od okoljskih pogojev: Dolgoročne potovalne agencije, zlasti v odprtih vodah, so lahko občutljive na spremembe okoljskih pogojev, kot so temperatura, slanost in razpoložljivost hranil. Tveganje lahko predstavljajo tudi ekstremni vremenski pojavi.

Pomembno je opozoriti, da se lahko koristi in izzivi povezanih potovalnih sporazumov razlikujejo glede na vrste, ki se gojijo, lokacijo kmetije, proizvodni sistem in posebne uporabljene prakse upravljanja.

Dolgotrajno oskrbo in proizvodnjo bolj trofičnih vrst (npr. proizvodnja mesojedih vrst) je mogoče kombinirati, da bi lahko ustvarili pozitivne okoljske koristi, kot sta vnos hranil in sekvestracija ogljika. Eno od načel, na katerem temelji integrirana multitrofična akvakultura (IMTA), je vključitev dolgoročnih potovalnih sporazumov v proizvodnjo vrst z višjimi trofičnimi vrstami.

V strateških smernicah za bolj trajnosten in konkurenčen sektor akvakulture za obdobje 2021–2030 je poudarjen pomen diverzifikacije v smeri vrst z nižjimi trofičnimi ravnmi.

Cilj pobude EU za alge je podpreti sektor alg v EU, vključno z akvakulturo morskih alg, z izboljšanjem upravljanja, razvojem podpornih mehanizmov za podjetja, ozaveščanjem in sprejemanjem alg v EU ter izboljšanjem znanja, raziskav in podatkov o algah ter spodbujanjem inovacij.

Svetovalni odbor za akvakulturo je oktobra 2024 objavil priporočilo o tej vrsti akvakulture, ki je na voljo tukaj: https://aac-europe.org/en/publication/aac-recommendation-on-promoting-l…

Evropska unija (EU) je financirala več raziskovalnih projektov, povezanih z dolgoročnimi potovalnimi potmi, da bi spodbudila trajnostnost in konkurenčnost akvakulture v regiji. Omeniti je treba na primer AquaVitae (https://aquavitaeproject.eu/ ), ASTRAL (https://www.astral-project.eu/) in ULTFARMS (v nadaljnjem besedilu: ULTFARMS), saj prispevajo tudi k spodbujanju dolgoročnih potovalnih aranžmajev in trajnostnih praks akvakulture.

ULTFARMS je pionirski projekt „Misija za oceane v okviru programa Obzorje Evropa“ z vizijo revolucije sistemov povezanih potovalnih agencij. Njegova naloga je optimizirati proizvodnjo dolgoročnih potovalnih aranžmajev v zahtevnih razmerah na morju in okoljih z nizko slanostjo. Cilj ULTFARMS je z vključevanjem inovativnih inženirskih, tehničnih, ekoloških in bioloških procesov vzpostaviti dobičkonosno, trajnostno in ekološko zdravo proizvodno verigo vrst na nizki trofični ravni (morske alge in mehkužci) na poljih vetrnih elektrarn na morju v Severnem in Baltskem morju.

Pristop EU k uporabi protimikrobnih snovi pri živalih temelji predvsem na strogih regulativnih ukrepih iz Uredbe (EU) 2019/6 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o zdravilih za uporabo v veterinarski medicini ter Uredbe (EU) 2019/4 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o dajanju zdravil za uporabo v veterinarski medicini prek medicirane krme. Regulativni okvir EU prepoveduje uporabo antibiotikov za spodbujanje rasti ali povečanje donosa. Za uporabo vseh protimikrobnih zdravil je potreben veterinarski recept po kliničnem pregledu ali kateri koli drugi ustrezni oceni, ki jo opravi veterinar. Nekaterih protimikrobnih sredstev ni mogoče uporabljati pri živalih, saj so rezervirana za zdravljenje nekaterih okužb pri ljudeh. Preventivna uporaba antibiotikov je dovoljena samo za posamezno žival v izjemnih primerih in v natančno opredeljenih okoliščinah. Poleg tega se na ravni EU vzpostavi sistem farmakovigilance, ki vključuje sodelovanje med državami članicami, Komisijo, Evropsko agencijo za zdravila in imetniki dovoljenj za promet z zdravili za izvajanje nalog, povezanih z varnostjo in učinkovitostjo odobrenih zdravil za uporabo v veterinarski medicini.

Prodaja protimikrobnih zdravil za uporabo v veterinarski medicini za živali za proizvodnjo živil, vključno z vodnimi živalmi za proizvodnjo živil, v EU se je do leta 2022 prostovoljno spremljala. Od leta 2023 se prodaja spremlja v okviru novega, pravno zavezujočega sistema. Ti podatki se uporabljajo za spremljanje napredka pri doseganju ambicioznega cilja, da se do leta 2030 za 50 % zmanjša skupna prodaja antimikrobikov za rejne živali in akvakulturo v EU v primerjavi z letom 2018 (https://eur-lex.europa.eu/resource.html?uri=cellar:ea0f9f73-9ab2-11ea-9…). Od leta 2026 morajo države članice zbirati podatke o uporabi protimikrobnih snovi pri ribah na kategorijo (atlantski losos, šarenke, orjaški ribon, brancina, navadni krap). Ti podatki o rabi antimikrobikov bi morali biti podlaga za opredelitev ciljno usmerjenih ukrepov proti antimikrobični odpornosti.

V strateških smernicah za bolj trajnostno in konkurenčno akvakulturo EU za obdobje 2021–2030 je poudarjena potreba po zmanjšanju odvisnosti od antibiotikov z okrepljenimi živinorejskimi praksami. Te prakse, namenjene spodbujanju dobrobiti živali in preprečevanju bolezni, so ključne za zmanjšanje tveganj, povezanih z uporabo antibiotikov, in odpravo zlorabe antibiotikov ob hkratnem usklajevanju z okoljskimi cilji in cilji javnega zdravja.

Komisija in države članice so julija 2022 protimikrobno odpornost opredelile kot eno od treh glavnih prednostnih groženj za zdravje. Objavljeno je bilo izčrpno poročilo o nacionalnih akcijskih načrtih držav članic „eno zdravje“ zoper odpornost proti antimikrobikom (https://health.ec.europa.eu/publications/overview-report-member-states-…) (vprašanje „eno zdravje“, kar pomeni, da zajema zdravje ljudi, zdravje živali, zdravje rastlin in okolje ter je večplastna čezmejna nevarnost za zdravje, ki je ne more obravnavati en sektor sam ali posamezne države same).

Evropska komisija je 26. aprila 2023 sprejela predlog priporočila Sveta o okrepitvi ukrepov EU za boj proti antimikrobični odpornosti v okviru pristopa „eno zdravje“, v katerem se države članice spodbuja, naj sprejmejo ukrepe za izboljšanje zdravja in dobrobiti živali za proizvodnjo živil, kot so gojene ribe, da bi zmanjšale pojav in širjenje nalezljivih bolezni v kmetijstvu ter posledično potrebo po uporabi antimikrobikov. Svet je 13. junija 2023 sprejel priporočilo o okrepitvi ukrepov EU za boj proti antimikrobični odpornosti s pristopom „eno zdravje“ (https://health.ec.europa.eu/publications/council-recommendation-steppin…). Namen priporočil je spodbujati preudarno rabo antimikrobikov z določitvijo konkretnih ciljev glede antimikrobične odpornosti in porabe antimikrobikov v zdravju ljudi. Države članice tudi spodbujajo, naj sprejmejo ukrepe za izboljšanje zdravja in dobrobiti živali za proizvodnjo živil, kot so gojene ribe, da bi zmanjšali pojav in širjenje nalezljivih bolezni v kmetijstvu ter posledično zmanjšali potrebo po uporabi antimikrobikov.

Kot je navedeno v oddelkih 8 in 9 priporočila o okrepitvi ukrepov EU za boj proti antimikrobični odpornosti s pristopom „eno zdravje“, so nekatere strategije za zmanjšanje odvisnosti od antibiotikov v akvakulturi: I) sprejetje ukrepov za preprečevanje in obvladovanje nalezljivih bolezni; II) sprejetje ukrepov biološke zaščite v ribogojnicah, kar je obveznost izvajalcev dejavnosti v skladu s členom 10 Uredbe (EU) 2016/429 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2016 o prenosljivih boleznih živali in o spremembi ter razveljavitvi določenih aktov na področju zdravja živali („Pravila o zdravju živali“); III) spodbujanje tehnik gojenja v akvakulturi za razvoj sevov, odpornih na bolezni; IV) spodbujanje uporabe cepljenja in alternativ za pomoč pri preprečevanju nekaterih bolezni (zdravila ponujajo ciljno imunost proti specifičnim patogenom; vendar vključujejo izzive, kot so omejitve, značilne za posamezne vrste); v) spodbujanje razvoja in uporabe inovativnih krmnih dodatkov, vključno s krmnimi dodatki za izboljšanje fiziološkega stanja živali, kot so krma na osnovi žuželk (te krme so bogate z beljakovinami, hitinom in bioaktivnimi spojinami (npr. mlečna kislina), ki lahko povečajo raznolikost črevesnih mikroorganizmov, izboljšajo odpornost na bolezni in zmanjšajo odvisnost od ribje moke), probiotiki (Probiotiki, kot so bacillus in laktobacillus, povečujejo imunost, rast in toleranco stresa pri preprečevanju patogenov, prebiotiki (prebiotiki, npr. fruktooligosaharidi (FOS) in mannanoligosaharidi (MOS) selektivno spodbujajo koristne črevesne bakterije, izboljšujejo absorpcijo hranil in imunski odziv) in simbiotični (ki združujejo probiotike in prebiotike, sinergijsko povečujejo odpornost na bolezni, morfologijo črev in ravnovesje mikrobiomov); VI) zagotavljanje stalnega usposabljanja v zvezi z znanjem o preprečevanju in obvladovanju okužb ter biološki zaščiti vsega osebja ribogojnice (tudi v skladu s členom 11 Uredbe (EU) 2016/429); VII) zagotavljanje ustreznega ravnanja z blatom za preprečevanje bolezni in drugih patogenov.

Te alternativne strategije so usklajene s smernicami FAO/WHO, spodbujajo okolju prijazne prakse ribogojstva, ki krepijo zdravje rib, zmanjšujejo količino odpadkov in zmanjšujejo okoljsko škodo.

Za okrepitev regulativnega okvira EU države članice izvajajo večletne nacionalne strateške načrte za akvakulturo, ki vključujejo cilje za zmanjšanje odpornosti proti antimikrobikom, ki so pogosto podprti s sredstvi iz Evropskega sklada za pomorstvo, ribištvo in akvakulturo (ESPRA). Ti načrti so namenjeni izboljšanju biološke zaščite, spodbujanju programov cepljenja in spodbujanju naložb v alternativne terapije.

EU zagotavlja tudi financiranje projektov v sektorju akvakulture, povezanih z odpornostjo proti antimikrobikom (Obzorje Evropa in ESPRA). Na primer Cure4Aqua, ki se osredotoča na razvoj bioloških alternativ antibiotikom in NeoGiANT, ki kmetijske stranske proizvode vrednoti v naravne antimikrobne formulacije.