Če se akvakultura izvaja trajnostno, lahko pomaga rešiti nekatera najbolj pereča vprašanja, s katerimi se danes soočamo.

— Akvakultura rastočemu svetovnemu prebivalstvu zagotavlja hranljivo in raznoliko hrano.

— Akvakultura zmanjšuje potrebo po ulovu več prostoživečih rib, da bi zadostila vse večjemu povpraševanju po ribah, in tako prispeva k ohranjanju ribjih staležev.

— Lahko zagotavlja svežo in lokalno hrano. Oskrba s hrano, ki je bližje potrošnikom, omogoča zmanjšanje emisij ogljika v prometu.

— Akvakultura lahko proizvaja hrano in krmo z manjšim vplivom na podnebje in okolje kot druge vrste kmetovanja (npr. govedoreja za mleko ali meso). Z večjim uživanjem hrane iz akvakulture lahko zmanjšamo tudi pritisk kmetovanja na kopnem.

— Akvakulturne dejavnosti so lahko vir dohodka in razvoja za oddaljene obalne in podeželske skupnosti, kjer je na voljo malo alternativ. Nekatere vrste ribogojstva prispevajo k ohranjanju ekosistemov in biotske raznovrstnosti (npr. gojenje mehkužcev, ekstenzivno ribogojstvo v ribnikih in mokriščih ter gojenje alg in drugih nevretenčarjev). Te storitve vključujejo čiščenje vode iz presežnih hranil in organskih snovi ali ohranjanje in obnovo ekosistemov in biotske raznovrstnosti.

— Pred obratovanjem ribogojnic morajo prihodnji ribogojci pridobiti dovoljenje pristojnih nacionalnih organov (za dovoljenja so včasih pristojni regionalni organi). Organi v svoji presoji preverijo, ali je predlagana lokacija primerna, in skrbno preverijo morebitni vpliv gojilnice na okolje.

— Proizvajalci v akvakulturi potrebujejo dovoljenje, preden uporabijo morsko ali sladko vodo za ribogojnico. Ko ga vrnejo v okolje, se stanje vodnega telesa ne sme poslabšati.

— Poleg tega morajo obrate akvakulture registrirati ali odobriti sanitarni organi, ki se ukvarjajo z zdravjem živali, kmet in ti organi pa morajo izvajati spremljanje morebitnih bolezni.

— Ko so pridobljena vsa dovoljenja, morajo proizvajalci v akvakulturi izpolnjevati več pogojev za zagotovitev, da dejavnosti ribogojstva spoštujejo okolje, zdravje ljudi in živali ter dobrobit živali.

— Odobrene kmetije morajo še naprej spremljati njihov vpliv na okolje.

— Proizvajalci lahko za varstvo okolja uporabljajo samo odobreno krmo, čistilna sredstva in zdravila.

— Kar zadeva zdravje živali, morajo kmetje voditi več evidenc, vključno s tistimi, ki se nanašajo na število živali, ki vstopijo na kmetijo in jo zapustijo, ter število poginulih živali. Voditi morajo tudi evidenco o sprejetih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje tveganja bolezni. Za varovanje zdravja potrošnikov morajo gojitelji v akvakulturi upoštevati stroga pravila o higieni živil in zdravju živali. Uporabljati morajo samo odobreno in nadzorovano krmo.

— Uporaba zdravil za uporabo v veterinarski medicini zahteva recept veterinarja, dovoljena pa so le odobrena zdravila za uporabo v veterinarski medicini ob upoštevanju predpisanih karenc in mejnih vrednosti ostankov. Gojitelji morajo evidentirati vsa zdravila za uporabo v veterinarski medicini, ki jih uporabijo, in hraniti kopijo receptov.

— Poleg tega morajo kmetje zagotoviti humano ravnanje z rejnimi živalmi v celotnem proizvodnem ciklu ter med zakolom in prevozom.

Da bi vedeli, ali se lahko ribogojski projekt izvede na območju, je treba izvesti študijo o izvedljivosti območja (npr. razpoložljivost kakovostne vode, nevmešavanje v druge uporabe, pogoji za vzpostavitev ribogojskih območij na območju) in možnih vrst za gojenje. Obstaja veliko možnih območij za akvakulturo (npr. na kopnem, v obalnih vodah, na morju, v rečnih ustjih, v ribnikih, ob rekah). Za pridobitev dovoljenja ima vsaka lokacija različne pogoje, študije, ki jih je treba izvesti, pa so različne. Pristojni organi včasih opredelijo predhodno preučena območja, na katerih je dejavnost ribogojstva mogoča in prednostno razvrščena, kar omogoča hitrejšo pridobitev dovoljenj za ribogojnico na tem območju.

Čeprav bi se teoretično lahko vse vrste rib uporabljale za ribogojstvo, jih je trenutno le nekaj (približno 10) pomemben del proizvodnje akvakulture v EU. Zlasti se gojijo tiste vrste, katerih biologija je dobro znana in katerih razmnoževanje v ujetništvu je mogoče. Hkrati je treba zagotoviti tržno povpraševanje po teh vrstah in tržno ceno, ki omogoča donosnost proizvodnje.

Za vrste v akvakulturi EU obstajajo zelo različne proizvodne metode, med katerimi so nekatere od naslednjih (ekonomska podatkovna tabela STECF o akvakulturi, 2023):

— Ograjeni prostori, ograde, sistemi ponovnega kroženja in rezervoarji za losos;

— Cisterne in poti, sistemi ponovnega kroženja in ribniki za postrvi;

— Ograde, cisterne, ribniki, sistemi ponovnega kroženja brancina in ribona;

— Splavi, polikultura, logaritemska linija za školjke;

— Ribniki, cisterne, križnice, gaše, polikultura za krape;

— Na dnu, parangali, splavi in polikultura za ostrige;

— Ribniki, križnice, cisterne za rake;

— Na dnu, cisternah in križiščih, ogradah, sistemih ponovnega kroženja, polikulturi, splavih, parangalih, tankih za morske alge;

— Bioreaktorji z odprtim ali zaprtim sistemom za mikroalge.

Poleg tega mora biti v zgodnjih fazah rasti večina vrst rib in morskih alg v valilnici in odraščanju. Semena mehkužcev se proizvajajo v valilnicah ali nabirajo iz narave.