Akvakultura in obnova: Perspektive izkušenj Sredozemskega morja

V tem dokumentu so obravnavane različne možnosti in inovacije, povezane s trajnostno akvakulturo v Sredozemlju, pregledane pa so tudi različne marikulturne metode in vloga integriranega večtrofičnega ribogojstva (IMTA) pri podpiranju izkoriščanja morskih virov. IMTA in marikultura na splošno sta lahko, če sta skrbno načrtovana, primerna za obnovo in ohranjanje okolja. Akvakultura, zlasti marikultura, je sektor, ki se vzporedno s povečevanjem človeških potreb postopoma povečuje; vendar na njegov razvoj še vedno vpliva več težav, zlasti v zvezi z izbiro primernih lokacij, proizvodnjo krme in vplivom na okoliško okolje. Sedanji izziv, ki zahteva ustrezne rešitve, je izvajanje IMTA. Žal nekatere kritike še vedno vplivajo na ta pristop, predvsem v zvezi s trženjem novih proizvodov, kot so nevretenčarji in morske alge, ne glede na njihov okolju prijazen značaj. Kar zadeva lokacijo primernega območja, se marikulturni načrti trenutno premaknejo z obale na morje, da bi zmanjšali konkurenco za vesolje z drugimi človekovimi dejavnostmi, ki se izvajajo v obalnih vodah. Poleg tega se v odprtih vodah ne zdi, da bi bilo nalaganje odpadkov problematično, vendar vode z visoko porabo energije povečujejo stroške vzdrževanja. Podani so nekateri predlogi za razvoj trajnostne marikultture v Sredozemlju, kjer je IMTA v povojih in kjer redka hranila, ki so značilna za morske vode, niso primerna za gojenje nevretenčarjev in makroalg s filtriranjem. Z vidika povezovanja marikulturnih dejavnosti z obnavljanjem ekologije se prakse, predlagane v tem pregledu, nanašajo na izvajanje metode IMTA na kopnem, ustvarjanje umetno nadzorovanih vrtov in gojenje školjk na morju skupaj z umetnimi grebeni, hkrati pa tudi možnost uporabe umetno evtrofiziranih območij.