FAQ

Če se akvakultura izvaja trajnostno, lahko pomaga rešiti nekatera najbolj pereča vprašanja, s katerimi se danes soočamo.

— Akvakultura rastočemu svetovnemu prebivalstvu zagotavlja hranljivo in raznoliko hrano.

— Akvakultura zmanjšuje potrebo po ulovu več prostoživečih rib, da bi zadostila vse večjemu povpraševanju po ribah, in tako prispeva k ohranjanju ribjih staležev.

— Lahko zagotavlja svežo in lokalno hrano. Oskrba s hrano, ki je bližje potrošnikom, omogoča zmanjšanje emisij ogljika v prometu.

— Akvakultura lahko proizvaja hrano in krmo z manjšim vplivom na podnebje in okolje kot druge vrste kmetovanja (npr. govedoreja za mleko ali meso). Z večjim uživanjem hrane iz akvakulture lahko zmanjšamo tudi pritisk kmetovanja na kopnem.

— Akvakulturne dejavnosti so lahko vir dohodka in razvoja za oddaljene obalne in podeželske skupnosti, kjer je na voljo malo alternativ. Nekatere vrste ribogojstva prispevajo k ohranjanju ekosistemov in biotske raznovrstnosti (npr. gojenje mehkužcev, ekstenzivno ribogojstvo v ribnikih in mokriščih ter gojenje alg in drugih nevretenčarjev). Te storitve vključujejo čiščenje vode iz presežnih hranil in organskih snovi ali ohranjanje in obnovo ekosistemov in biotske raznovrstnosti.

— Pred obratovanjem ribogojnic morajo prihodnji ribogojci pridobiti dovoljenje pristojnih nacionalnih organov (za dovoljenja so včasih pristojni regionalni organi). Organi v svoji presoji preverijo, ali je predlagana lokacija primerna, in skrbno preverijo morebitni vpliv gojilnice na okolje.

— Proizvajalci v akvakulturi potrebujejo dovoljenje, preden uporabijo morsko ali sladko vodo za ribogojnico. Ko ga vrnejo v okolje, se stanje vodnega telesa ne sme poslabšati.

— Poleg tega morajo obrate akvakulture registrirati ali odobriti sanitarni organi, ki se ukvarjajo z zdravjem živali, kmet in ti organi pa morajo izvajati spremljanje morebitnih bolezni.

— Ko so pridobljena vsa dovoljenja, morajo proizvajalci v akvakulturi izpolnjevati več pogojev za zagotovitev, da dejavnosti ribogojstva spoštujejo okolje, zdravje ljudi in živali ter dobrobit živali.

— Odobrene kmetije morajo še naprej spremljati njihov vpliv na okolje.

— Proizvajalci lahko za varstvo okolja uporabljajo samo odobreno krmo, čistilna sredstva in zdravila.

— Kar zadeva zdravje živali, morajo kmetje voditi več evidenc, vključno s tistimi, ki se nanašajo na število živali, ki vstopijo na kmetijo in jo zapustijo, ter število poginulih živali. Voditi morajo tudi evidenco o sprejetih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje tveganja bolezni. Za varovanje zdravja potrošnikov morajo gojitelji v akvakulturi upoštevati stroga pravila o higieni živil in zdravju živali. Uporabljati morajo samo odobreno in nadzorovano krmo.

— Uporaba zdravil za uporabo v veterinarski medicini zahteva recept veterinarja, dovoljena pa so le odobrena zdravila za uporabo v veterinarski medicini ob upoštevanju predpisanih karenc in mejnih vrednosti ostankov. Gojitelji morajo evidentirati vsa zdravila za uporabo v veterinarski medicini, ki jih uporabijo, in hraniti kopijo receptov.

— Poleg tega morajo kmetje zagotoviti humano ravnanje z rejnimi živalmi v celotnem proizvodnem ciklu ter med zakolom in prevozom.

Da bi vedeli, ali se lahko ribogojski projekt izvede na območju, je treba izvesti študijo o izvedljivosti območja (npr. razpoložljivost kakovostne vode, nevmešavanje v druge uporabe, pogoji za vzpostavitev ribogojskih območij na območju) in možnih vrst za gojenje. Obstaja veliko možnih območij za akvakulturo (npr. na kopnem, v obalnih vodah, na morju, v rečnih ustjih, v ribnikih, ob rekah). Za pridobitev dovoljenja ima vsaka lokacija različne pogoje, študije, ki jih je treba izvesti, pa so različne. Pristojni organi včasih opredelijo predhodno preučena območja, na katerih je dejavnost ribogojstva mogoča in prednostno razvrščena, kar omogoča hitrejšo pridobitev dovoljenj za ribogojnico na tem območju.

Čeprav bi se teoretično lahko vse vrste rib uporabljale za ribogojstvo, jih je trenutno le nekaj (približno 10) pomemben del proizvodnje akvakulture v EU. Zlasti se gojijo tiste vrste, katerih biologija je dobro znana in katerih razmnoževanje v ujetništvu je mogoče. Hkrati je treba zagotoviti tržno povpraševanje po teh vrstah in tržno ceno, ki omogoča donosnost proizvodnje.

Za vrste v akvakulturi EU obstajajo zelo različne proizvodne metode, med katerimi so nekatere od naslednjih (ekonomska podatkovna tabela STECF o akvakulturi, 2023):

— Ograjeni prostori, ograde, sistemi ponovnega kroženja in rezervoarji za losos;

— Cisterne in poti, sistemi ponovnega kroženja in ribniki za postrvi;

— Ograde, cisterne, ribniki, sistemi ponovnega kroženja brancina in ribona;

— Splavi, polikultura, logaritemska linija za školjke;

— Ribniki, cisterne, križnice, gaše, polikultura za krape;

— Na dnu, parangali, splavi in polikultura za ostrige;

— Ribniki, križnice, cisterne za rake;

— Na dnu, cisternah in križiščih, ogradah, sistemih ponovnega kroženja, polikulturi, splavih, parangalih, tankih za morske alge;

— Bioreaktorji z odprtim ali zaprtim sistemom za mikroalge.

Poleg tega mora biti v zgodnjih fazah rasti večina vrst rib in morskih alg v valilnici in odraščanju. Semena mehkužcev se proizvajajo v valilnicah ali nabirajo iz narave.

Akvakultura tako kot vsaka gospodarska dejavnost vpliva na okolje. To je odvisno od kakovosti upravljanja dejavnosti, primernosti lokacije in proizvodnega sistema. Kadar se akvakultura ustrezno upravlja, je lahko tudi metoda za proizvodnjo beljakovin, ki ima v primerjavi z drugimi vrstami gojenja nižji ogljični in okoljski odtis. Poleg tega lahko nekatere oblike akvakulture (npr. gojenje mehkužcev, akvakultura v ribnikih in mokriščih ter gojenje alg in drugih nevretenčarjev), kadar se ustrezno upravljajo, nudijo številne ekosistemske storitve. Te vključujejo absorpcijo čezmernih količin hranil in organskih snovi iz okolja ali ohranjanje in obnovo ekosistemov in biotske raznovrstnosti.

Z okoljsko zakonodajo EU in izvedbeno nacionalno zakonodajo je bil določen regulativni okvir za akvakulturo EU, ki zagotavlja ublažitev vpliva, ki ga lahko imajo dejavnosti akvakulture na okolje (bodisi v smislu ogljičnega odtisa, odpadnih voda, odpadkov ali drugih vplivov na morske in sladkovodne ekosisteme), ter da dejavnosti akvakulture ne škodujejo bistveno ekosistemom ali biotski raznovrstnosti.

Okoljsko uspešnost sektorja akvakulture EU je kljub temu mogoče še izboljšati z: (I) zagotavljanje, da se okoljska zakonodaja v celoti uporablja in da so izpolnjeni njeni cilji; (II) nadaljnje zmanjševanje vpliva akvakulture; ter (iii) spodbujanjem akvakulture z manjšim vplivom na okolje in akvakulture, ki zagotavlja ekosistemske storitve.

Cilj strateških smernic za bolj trajnostno in konkurenčno akvakulturo EU za obdobje 2021–2030 je izboljšati okoljsko uspešnost sektorja akvakulture z nadaljnjim omejevanjem vpliva akvakulture ter spodbujanjem vrst akvakulture, ki so najbolj koristne za okolje in podnebje, kot sta nizkotrofična akvakultura in ekološka akvakultura.

Akvakultura zahteva dobro kakovost vode, da se zagotovita optimalno zdravje in dobrobit vodnih živali ter donosnost vodne ribogojnice. Zato je boj proti onesnaževanju voda v državah članicah EU v skladu s ciljem ničelnega onesnaževanja, opredeljenim v evropskem zelenem dogovoru, še posebej pomemben za akvakulturo.

Proizvajalci v akvakulturi potrebujejo dovoljenje, preden uporabijo morsko ali sladko vodo za ribogojnico. Ko ga vrnejo v okolje, se stanje vodnega telesa ne sme poslabšati. Izpusti iz ribogojskih objektov EU morajo izpolnjevati stroge standarde EU za kakovost vode ter stroge nacionalne, regionalne in lokalne predpise.

Nekatere oblike ribogojstva, kot sta gojenje mehkužcev ter gojenje alg in drugih nevretenčarjev, lahko ob ustreznem upravljanju izboljšajo kakovost vode zaradi absorpcije presežnih hranil in organskih snovi iz okolja.

Recirkulacijski ribogojski sistemi so kopenski ribogojski objekti, bodisi na prostem bodisi v zaprtih prostorih, ki zmanjšujejo porabo vode s filtriranjem, prilagajanjem in ponovno uporabo vode.

V primerjavi s tradicionalno akvakulturo v ribnikih ali odprtih vodah postopek ponovnega kroženja vode v sistemu RAS omogoča nadzor nad pogoji gojenja in zbiranje odpadkov. Poleg tega akvakultura na kopnem preprečuje pobege in omejuje zunanji prenos bolezni in zajedavcev. RAS obljublja bolj trajnostno proizvodnjo hrane z manjšo porabo sladke vode in krajšimi prevoznimi razdaljami, saj se ribe lahko približujejo trgom. Z nadzorovanjem pogojev kulture se lahko proizvodnja akvakulture v objektu RAS vzpostavi skoraj kjer koli, ne glede na lokalne razmere. S selitvijo proizvodnje na kopnem lahko tudi ublaži pomanjkanje razpoložljivega prostora in konkurenco za dostop do morskih območij.

Po drugi strani pa je obrat RAS običajno energetsko intenziven in drag. Stroški naložb so visoki, tehnologija ponovnega kroženja pa porablja ogromne količine energije, zato jo mora nadzorovati in upravljati usposobljena delovna sila. Poleg tega tehnologija še vedno dokazuje svojo sposobnost preživetja pri obsežni proizvodnji, zlasti v okolju slane vode.

Krma za gojene ribe mora vsebovati pomembne ravni (35–50 %) visoko prebavljivih beljakovin in visoko energijsko vrednost z visokokakovostnimi maščobami, da se ohranita njihova aktivnost in rast. Surovine, ki so na voljo za proizvodnjo takih kvadra, izvirajo iz treh glavnih virov:

(I) stranski proizvodi zelenjave iz pšenice, soje in koruze.

(II) ribja moka in olje iz rib in morskih rakov, čeprav se njun delež v krmi zmanjšuje.

(III) V nekaterih primerih tudi stranski proizvodi iz sektorja kopenske živinoreje, ki so zelo hranljivi.

Danes se spodbujajo trajnostni sistemi krmljenja, ki omejujejo odvisnost od ribje moke in ribjega olja iz divjih staležev za proizvodnjo hrane, na primer s spodbujanjem uporabe alternativnih beljakovinskih sestavin, kot so alge ali žuželke, ali odpadkov iz drugih industrij. To se odraža tudi v strateških smernicah za bolj trajnostno in konkurenčno akvakulturo EU za obdobje 2021–2030.

V skladu z Uredbo (EU) 2018/848 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2018 o ekološki pridelavi in označevanju ekoloških proizvodov (https://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/?uri=CELEX%3A32018R0848) je ekološka pridelava splošni sistem upravljanja kmetij in pridelave hrane, ki združuje najboljše prakse okoljskih in podnebnih ukrepov, visoko raven biotske raznovrstnosti, ohranjanje naravnih virov ter uporabo visokih standardov dobrobiti živali in visokih standardov pridelave v skladu s povpraševanjem vse večjega števila potrošnikov po proizvodih, pridelanih z uporabo naravnih snovi in postopkov. Ta uredba skupaj z nekaterimi ustreznimi sekundarnimi akti določa podrobna pravila pridelave za ekološko ribogojstvo, ki vključujejo okoljske zahteve, upoštevanje obdobja za preusmeritev v ekološko pridelavo, zahteve glede prehrane, dobrega počutja živali, zdravstvenega varstva in živinoreje s podrobnimi največjimi gostotami naseljenosti za vrste in strogimi omejitvami pri uporabi zunanjih vložkov, med drugim pri veterinarskem zdravljenju.

Za uporabo ekološkega logotipa EU in navedbo „ekološki“ na etiketah svojih proizvodov mora ekološke izvajalce dejavnosti certificirati izvajalec nadzora, ki ga odobrijo pristojni organi in ki potrdi, da se njihova dejavnost izvaja v skladu z uredbo EU o ekološki pridelavi.

Več informacij o sistemu EU za certificiranje ekoloških proizvodov in njegovem izvrševanju je na voljo na spletni strani Komisije:

Ekološko kmetovanje (https://agriculture.ec.europa.eu/farming/organic-farming_en). Poleg tega je dokument s pogostimi vprašanji o določbah v zvezi z ekološko pridelavo, vključno s poglavjem o ekološki akvakulturi, na voljo tukaj: https://agriculture.ec.europa.eu/system/files/2022-09/organic-rules-faq….

Da, to je izvedljivo, vendar še vedno obstajajo tehnični, inženirski in stroškovni izzivi. Prihodnji razvoj akvakulture na morju ali izpostavljene oceanske akvakulture bo odvisen od tehnologije, ki se uporablja za premagovanje skrajnih razmer oceanskega podnebja, logističnih težav pri vnosu krme in drugih vložkov v ribogojnico, razvoja delovnih platform na morju in daljinskega nadzora platform na internetu stvari za komunikacijo in upravljanje platform s sistemi optimizacije, ki temeljijo na umetni inteligenci.

Integrirana večtrofna akvakultura (IMTA) je vrsta akvakulture, pri kateri se več vodnih vrst z različnih trofičnih ravni (npr. ribe, morske alge, lupinarji ali drugi nevretenčarji) goji v neposredni bližini istega proizvodnega sistema, da se izboljša učinkovitost, zmanjša količina odpadkov in zagotovijo ekosistemske storitve, kot je bioremediacija.

Strateške smernice za bolj trajnostno in konkurenčno akvakulturo EU za obdobje 2021–2030 spodbujajo IMTA, med drugimi vrstami akvakulture, ki so najbolj koristne za okolje in podnebje.

IMTA lahko zajema številne različne vrste sistemov akvakulture, kot so kopenski ribogojni sistemi (npr. ribniki) in sistemi mrežnih ograd (npr. kombinacija gojenja rib s sistemi zunaj dna in sistemi na dnu za školjke in proizvodnjo morskih alg). Vendar je cilj vedno povečati okoljsko trajnostnost, gospodarsko stabilnost in družbeno sprejemljivost v okviru celostnih pristopov krožnega gospodarstva.

Sistemi IMTA krepijo trajnostnost akvakulture z posnemanjem naravnih ciklov hranil. V teh sistemih organske snovi, ki jih ne uporablja ena vrsta, kot so ribe, postanejo vir za druge, kot so morske alge in mehkužci, ki uporabljajo hranila za rast. Učinkovitost sistema je odvisna od okoljskih dejavnikov, kot so ravni hranil na območju, razpoložljivost hrane in hidrodinamika.

Pri sprejetju IMTA še vedno obstaja več izzivov. V skladu z zakonodajo EU na primer živali iz akvakulture ne morejo biti krma za odpadke, kar pomeni, da veljavni pravni okvir razveljavlja modele, v katerih se ribe kombinirajo z nekaterimi precejalniki in vrstami detritivorjev (nizkotrofne vrste, kot so školjke in morske kumare), ki reciklirajo hranila iz rib, ki se ne zaužijejo, in iztrebke. Za oceno in reševanje teh izzivov EU financira več projektov v zvezi z IMTA, kot sta Astral (https://www.astral-project.eu/ ) in AquaVitae (https://aquavitaeproject.eu/).

Leta 2020 je proizvodnja akvakulture v EU dosegla skupaj 1,2 milijona ton v vrednosti 3,9 milijarde EUR. Takrat so bile glavne vrste v akvakulturi morske školjke (19 % celotne proizvodnje EU), šarenke (17 %), modre školjke (11 %), pacifiške ostrige (9 %), orjaški ribon (8 %), sredozemske školjke (7 %), brancina (7 %), navadni krap (7 %) in navadni tun (3 %). Teh devet vrst predstavlja 87 % teže celotne proizvodnje v akvakulturi v EU (STECF 22–17-EU).

Proizvodi iz akvakulture EU se proizvajajo v skladu z visokimi standardi kakovosti in trajnostnosti, saj obstaja obsežna zakonodaja EU, ki zajema različna vprašanja, ki jih morajo upoštevati proizvajalci v akvakulturi (npr. zakonodaja o zdravju in dobrem počutju živali, varnosti hrane, varnosti krme, veterinarskem zdravljenju, kakovosti vode, zakonodaji o vnosu tujerodnih ali lokalno neprisotnih vrst itd.).

V zvezi s tem potekajo raziskave. V projektu „Diversify“, ki ga financira EU, so bile na primer opredeljene vrste, ki so najpomembnejše za povečanje proizvodne diverzifikacije evropskega ribogojnega mesa (Argyrosomus regius), velikega amberjaka (Seriola dumerilii), smuča (Sander lucioperca), atlantskega morskega lista (Hippoglossus hippoglossus), ribjih rib (Polyprion americanus), sivih mulletov (Mugil cephalus). Drugi projekti, ki jih financira EU, preučujejo tudi možnosti za nadaljnjo diverzifikacijo vrst, vključno z nizkotrofnimi vrstami (glej AquaVitae (https://aquavitaeproject.eu/). Diverzifikacijo je treba izvajati ob priznavanju povpraševanja na trgu in mednarodne trgovine s proizvodi iz vodnega življa.

Alge imajo velik potencial, vendar je proizvodnja v Evropi trenutno še vedno nizka. Komisija je leta 2022 sprejela sporočilo „Za močan in trajnosten sektor alg v EU“, tako imenovano pobudo EU za alge(https://ec.europa.eu/commission/presscorner/detail/en/ip_22_6899), katere cilj je izkoristiti potencial alg v Evropski uniji. V sporočilu je predlagala 23 ukrepov, da bi industriji zagotovila priložnost, da se razvije v trdno, trajnostno in regenerativno gospodarsko panogo, ki bi zadostila naraščajočemu povpraševanju. Cilj evropske platforme deležnikov za alge EU4Algae (https://maritime-forum.ec.europa.eu/en/frontpage/1727) je pospešiti razvoj evropske industrije alg ter spodbujati uporabo alg za prehrano in druge namene med potrošniki in podjetji v EU.

Proizvodi iz akvakulture predstavljajo 27 % porabe hrane iz vodnega življa (ribogojstvo in ribištvo) v EU. Proizvodi iz akvakulture EU predstavljajo 26 % proizvodov, proizvedenih v sektorju hrane iz vodnih virov (ekstrakcijski ribolov in akvakultura). Delež proizvodov iz akvakulture, porabljenih v EU, ki izvirajo iz akvakulture EU, znaša 37,5 % (bilanca preskrbe, EUMOFA 2022, https://www.eumofa.eu/supply-balance).

Skupna ekološka akvakultura na ravni EU v letu 2020 je ocenjena na 74.032 ton, kar predstavlja 6,4 % celotne proizvodnje akvakulture v EU (ekološka akvakultura v EU, EUMOFA 2022, https://www.eumofa.eu/documents/20178/432372/Organic+aquaculture+in+the…).

V EU-27 so najpomembnejše države Španija, Francija, Grčija, Italija in Poljska s 70 % ribogojne proizvodnje.

Države, ki največ prispevajo k evropski proizvodnji (EEA39), so Norveška (približno 46 % celotne evropske proizvodnje), sledijo Španija, Turčija, Združeno kraljestvo, Francija, Italija in Grčija. Teh sedem držav predstavlja 90 % celotne ribogojne proizvodnje v Evropi. (FAO 2022).

V primerjavi z rastjo akvakulture na svetovni ravni je proizvodnja EU skoraj stagnirala.

Stopnja rasti ribjega ribogojstva v EU-27 je od leta 2000 izjemno nizka, saj se ribja akvakultura povečuje za 1,1 % na leto (povprečna letna rast), vrste mehkužcev pa 2,8 %. Če se vključita Norveška in Turčija, se skupni znesek poveča na 4 %. Povprečna letna rast ribje akvakulture na svetovni ravni znaša 4,3 %. (FAO, 2022, https://www.fao.org/fishery/en/topic/166235).

Precizna akvakultura je tehnološko izpopolnjen pristop v sektorju akvakulture, namenjen vključevanju naprednih orodij in metodologij za povečanje avtonomije pri spremljanju biotskih in abiotskih spremenljivk v objektih ter spodbujanju učinkovitejšega upravljanja ribogojnic. Cilj je dvigniti standarde dobrega počutja živali, ublažiti vplive na okolje in povečati ekonomsko upravičenost objektov akvakulture. Precizna akvakultura je namenjena opolnomočenju proizvajalcev za učinkovitejše spremljanje in dokumentiranje bioloških procesov, ki so neločljivo povezani z njihovimi objekti, za katero je značilno povezovanje najsodobnejših tehnologij senzorjev, metodologij statistične analize in naprednih tehnologij umetne inteligence.