Akvakultura lososa na morju in opredelitev potreb po okoljski ureditvi

Ribogojstvo na morju je dobilo večjo pozornost kot potencialna pot za povečanje proizvodnje komercialno pomembnih vrst rib, kot je atlantski losos (S. salar). Vendar ni dovolj jasno, kaj je izraz „na morju“ in kako so različna okolja „na morju“ v primerjavi z bolj tradicionalnimi obalnimi ali obalnimi lokacijami. Ta negotovost je vprašanje učinkovitega upravljanja in ureditve ter ozko grlo za razvoj, ki ga je treba obravnavati. V tej študiji je bil uporabljen mešani metodološki pristop, da bi se ocenilo, kaj pomeni „priobalna“ proizvodnja, in določilo, ali so obstoječi pristopi primerni za izdajo dovoljenj in urejanje „priobalne“ akvakulture lososa na Škotskem kot študija primera. Prvič, za oceno akademskih študij je bil uporabljen sistematičen pregled literature, nato pa spletni vprašalnik za zbiranje mnenj deležnikov na področju akvakulture lososa na Škotskem in v drugih državah. Rezultati kažejo na nedoslednost v tem, kar dojema izraz „priobalna“ akvakultura, zaradi česar je težko določiti globalno opredelitev. Literatura, ki ni bila omejena na proizvodnjo lososa, se je večinoma osredotočala na oddaljenost od obale, vendar so imeli deležniki v akvakulturi lososa zelo mešana mnenja, čeprav je bila ključna značilnost majhna večina, da je izpostavljenost valovom. Zainteresirane strani so navedle, da ima lahko ribogojstvo lososa na morju številne koristi, hkrati pa so predlagale, da obstoječi predpisi niso primerni za proizvodnjo lososa na morju in bi jih bilo mogoče okrepiti. Rezultati študije kažejo, da se morajo regulatorji in zainteresirane strani dogovoriti o dosledni terminologiji, ki je značilna za produkcijsko okolje. Odvisno od lokalne ali regionalne kompleksnosti bo morda potrebnih več klasifikacij, ki odražajo ključne značilnosti. Poleg tega bodo morda potrebni tudi novi ali prilagojeni pristopi k izdajanju dovoljenj za akvakulturo, regulaciji in ustreznosti območij, da bi se upoštevale fizične in ekološke razlike od bolj tradicionalnih lokacij gojenja. Nazadnje, okoljska ureditev bo ustrezala svojemu namenu le, če bo temeljila na dokazih in ustrezala okoljskim razmeram, okoliškemu ekosistemu in vrstam, ki se proizvajajo. Ironično se zdi, da je največja omejitev za uredbo o „priobalni“ akvakulturi razumevanje tega, kaj je in kaj pomeni „na morju“, in dokler se to ne bo obravnavalo, bosta še naprej obstajali negotovost in zmeda, ki ovirata razvoj sektorja.