Biološke, socialno-ekonomske in upravne priložnosti ter izzivi pri selitvi akvakulture na morju za majhna francoska podjetja, ki gojijo ostrig

Proizvodnja ostrig se je v preteklosti izvajala na območjih v bibavičnem pasu, ribogojnice lupinarjev pa že zasedajo velik del francoskega prostora v bibavičnem pasu. Širitev francoske akvakulture lupinarjev na območjih v bibavičnem pasu je zato prostorsko omejena, premik proizvodnje v podpasovno morsko okolje pa se šteje za možno rešitev tega problema. Iskanje novih območij ob francoski atlantski obali je bilo proučeno z vidika podjetij za male ostrige, ki jih upravljajo mladi kmetje, ki se zanimajo za širitev ribogojstva školjk na morju, kar je združljivo z njihovimi naložbenimi zmogljivostmi. Sodišče je pri ocenjevanju izvedljivosti take proizvodnje na morju obravnavalo tri glavna vprašanja: (1) potencial rasti školjk ter (2) tehnična izvedljivost in nasprotujoče si uporabe v prostorskem okviru ter (3) koraki in ovire upravnega postopka za izdajo dovoljenj. Puščica ostrig v poskusni kletki na morju je pokazala znatno hitrejšo rast v smislu teže in dolžine v primerjavi s tistimi v kletki v bibavičnem pasu, predvsem zaradi manjše motnosti in polne zmogljivosti hranjenja (tj. stalna potopitev v vodo). Za pridobitev zemljevidov prostorske porazdelitve potenciala rasti je bila nato uporabljena kombinacija podatkov opazovanja Zemlje in ekofiziološkega modeliranja školjk, kar je potrdilo, da imajo območja na morju boljši potencial za rast ostrig kot območja v bibavičnem pasu, ki se tradicionalno gojijo v ostrigah, vendar je to prostorsko zelo spremenljivo. Mali proizvajalci so navedli dva tehnična dejavnika, ki omejujeta lokacijo kmetij: batimetrija mora biti med 5 in 20 m, razdalja od pristanišča pa ne sme biti daljša od petih morskih milj. Te so bile skupaj z zemljevidi različnih okoljskih in socialno-ekonomskih omejitev vključene v prostorsko vrednotenje z več merili (SMCE). Ugotovljeno je bilo, da sta turistični promet in ribolov ribičev s pridnenimi vlečnimi mrežami drugi najbolj omejevalni spremenljivki. SMCE, ki temelji na GIS in je bil razvit v tej študiji, je pokazal, da je skoraj 400 km² zelo primernega do zelo primernega območja za razvoj akvakulture na morju z uporabo enostavnih, poceni tehnik pridnenih kletk in se lahko uporabi za pomoč industriji lupinarjev v postopku odločanja o morskem prostorskem načrtovanju, ki je na tem obalnem območju še vedno v teku. Vendar kmetje, ki imajo v lasti mala podjetja, zapletenost upravnih postopkov, potrebnih za pridobitev dovoljenja za opravljanje dejavnosti na morju, dojemajo kot močnejšo oviro kot izbira lokacije, tehnična izvedljivost in potrebne naložbe, zato bo ključnega pomena, da se realistično obravnava nadaljevanje pridelave na morju. Tukaj prikazani postopek in rezultati so pomembni za druge obalne in morske lokacije po vsem svetu ter jih je mogoče prilagoditi drugim vrstam.