Ocena tveganja za okolje pri zdravilih za uporabo v veterinarski medicini, namenjenih za uporabo v akvakulturi v Evropi: potreba po razvoju usklajenega pristopa

Sedanja in prihodnja širitev ribogojne proizvodnje se zdi obvladljiva le z uporabo zdravil za uporabo v veterinarski medicini za preprečevanje in zmanjšanje izbruhov bolezni. Vendar je v sistemih akvakulture na voljo le zelo majhno število zdravil za uporabo v veterinarski medicini. Poleg tega se je v zadnjih letih povečala pozornost okoljskemu tveganju, ki bi lahko izhajalo iz uporabe teh proizvodov. V tem okviru ta pregled predstavlja poglobljeno analizo sedanjega dvostopenjskega pristopa (faza I in faza II) za oceno tveganja zdravil za uporabo v veterinarski medicini, ki je obvezna v Evropski uniji in Evropskem gospodarskem prostoru (EU/EGP), za okolje ter njegovo uporabnost za zdravila, namenjena za uporabo v akvakulturi. Iz tega izhajajo naslednji sklepi: (I) sedanje regulativne smernice, v katerih je podrobno opisan postopek za oceno tveganja za okolje v fazah I in II, bi bilo treba posodobiti in uskladiti v vseh državah članicah ter oblikovati enostavne pristope za oceno okoljske izpostavljenosti zdravil za uporabo v veterinarski medicini, namenjenih za uporabo v ribogojskih objektih; (II) sedanje in prihodnje regulativne smernice, v katerih je podrobno opisan postopek ocene tveganja za okolje v fazi II za zdravila za uporabo v akvakulturi, bi morale vključevati napredne matematične modele, primerne za obravnavanje različnih scenarijev izpostavljenosti, pomembnih za celotno EU/EGP (vključno s scenariji, ki obravnavajo izpostavljenost zdravil za uporabo v veterinarski medicini kmetijskim zemljiščem iz ribjega blata); in (iii) priporoča se, da se v vseh posodobitvah ustreznih smernic za oceno tveganja za okolje jasno navedejo vrste študij, ki so potrebne za določitev morebitnih škodljivih učinkov zdravil za uporabo v veterinarski medicini, ki se uporabljajo v akvakulturi, na neciljne organizme. Poleg tega bi bilo treba v vseh prihodnjih ali posodobljenih smernicah upoštevati uporabo ukrepov za zmanjšanje tveganja, prilagojenih zmanjšanju okoljske izpostavljenosti zdravil za uporabo v veterinarski medicini na ravni posamezne ribogojnice. Pričakuje se tudi, da bo sedanja analiza glavnih pomanjkljivosti sedanjega regulativnega okvira za oceno tveganja za okolje pristojnim organom pomagala uskladiti in olajšati postopek odobritve zdravil za uporabo v veterinarski medicini, namenjenih za uporabo v akvakulturi.