Simpozij za vzrejo in genetiko: Podnebne spremembe in selektivna vzreja v akvakulturi

Akvakultura je najhitreje rastoči sektor proizvodnje hrane in znatno prispeva k svetovni prehranski varnosti. Na podlagi Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) se mora proizvodnja v akvakulturi znatno povečati, da bi do leta 2050 zadostili prihodnjemu svetovnemu povpraševanju po hrani iz vodnih virov. Po mnenju Medvladnega panela za podnebne spremembe (IPCC) in FAO lahko podnebne spremembe povzročijo globalno segrevanje, dvig morske gladine, spremembe produktivnosti oceanov, pomanjkanje sladke vode in pogostejše ekstremne podnebne pojave. Zato lahko podnebne spremembe različno vplivajo na akvakulturo, odvisno od podnebnih območij, geografskih območij, gojitvenih sistemov in gojenih vrst. Akvakultura se sooča z dvema velikima izzivoma, ki ju povzročajo podnebne spremembe. Prvič, sedanje ribe, prilagojene prevladujočim okoljskim razmeram, v prihodnjih razmerah morda niso optimalne. Vrste rib so pogosto poikilothermične, zato so lahko še posebej občutljive na temperaturne spremembe. Zaradi tega bo nizka občutljivost na temperaturo pomembnejša za ribe kot za živino in druge kopenske vrste. Drugič, podnebne spremembe lahko olajšajo izbruhe obstoječih in novih patogenov ali zajedavcev. Za soočanje z zgoraj navedenimi izzivi so opredeljene tri glavne prilagoditvene strategije. Prvič, splošna „robustnost“ bo postala ključna lastnost akvakulture, pri čemer bodo ribe manj izpostavljene sedanjim in novim boleznim, hkrati pa bodo uspevale v širšem razponu temperatur. Drugič, dejavnosti akvakulture, kot so vhodna energija, prevoz in proizvodnja krme, prispevajo k emisijam toplogrednih plinov. Izbira za učinkovitost krme in opredelitev cilja gojenja, s katerim se čim bolj zmanjšajo emisije toplogrednih plinov, bosta zmanjšala vplive akvakulture na podnebne spremembe. Nazadnje, zelo zaskrbljujoče je omejeno sprejemanje rejskih programov v akvakulturi. To pomeni neučinkovito rabo virov za krmo, vodo in zemljišča. Zato je ogljični odtis na kg proizvedenih rib večji, kot če bi se ribe iz programov vzreje pogosteje uporabljale. Akvakultura bi morala uporabljati gensko izboljšane in odporne organizme, ki ne trpijo zaradi vzrejne depresije. Za to bo treba uporabiti ribe iz dobro upravljanih selektivnih programov vzreje z ustreznim nadzorom nad vzrejo in cilji vzreje. Oblikovalci politik in organizacije za vzrejo bi morali zagotoviti spodbude za spodbujanje programov selektivne reje v akvakulturi, da bi lahko ribe bolje prenašale podnebne spremembe.