Moč genetike: Pretekli in prihodnji prispevek uravnotežene genske selekcije k trajnostni rasti in produktivnosti norveške industrije atlantskega lososa (Salmo salar)

V manj kot 50 letih je gojenje atlantskega lososa postalo pomembna industrija na Norveškem in izvedenih je bilo več poskusov napovedovanja prihodnje rasti. Pri vsej proizvodnji hrane je imela genetika pomembno vlogo pri optimizaciji in učinkovitosti proizvodnje. Koristi genske selekcije v akvakulturi so manj dokumentirane zaradi spremenljivega proizvodnega okolja, dolgega proizvodnega časa in izzivov, kot so morske uši, nalezljive bolezni in nihanja na trgu. Ta študija preučuje vpliv 50 let uravnotežene genske selekcije na rast in produktivnost norveške industrije atlantskega lososa. V skupnem vrtnem poskusu so bila jajčeca samic, ki predstavljajo današnji gojeni atlantski losos (11. generacija), oplojena s kriokonzerviranimi mlečki samcev iz prejšnjih generacij, potomci (družine polžičev) pa so se gojili pod enakimi pogoji komercialnega kmetovanja. Ob zaključku tega poskusa je razlika v povprečni telesni teži med generacijo 0 in polovico SIB današnjega lososa znašala 1,5 kg. Rezultati skupnega vrtnega poskusa so bili uporabljeni za modeliranje prispevka genetske selekcije za povečano stopnjo rasti lososa v industriji od generacije 0 (nabrana v obdobju 1975–1978) do generacije 11 (pridelana v obdobju 2017–2019) in za simulacijo moči genetike za pričakovano rast industrije do leta 2050 (24. generacija), pri čemer so bili navedeni štirje različni scenariji napovedi. Sodišče je ugotovilo, da bi bilo skupno norveško proizvodnjo v višini 2,5 do 3,2 milijona ton leta 2050 mogoče doseči le z izboljšanjem inherentnega potenciala rasti atlantskega lososa z genetsko selekcijo. Poleg tega se pričakuje, da se bo proizvodni čas v morski vodi skrajšal za 40 do 53 %, in sicer s 15,3 meseca v letu 2019 na obdobje od 9,2 do 7,2 meseca leta 2050. Zaradi skrajšanega časa proizvodnje morske vode se skrajša čas tveganja bolezni in drugih obžalovanja vrednih dogodkov, po našem najnaprednejšem scenariju pa naj bi se umrljivost v morski vodi zmanjšala za do 50 %. Prispevek k manjšim izgubam in večji uporabi virov povečuje trajnost norveške ribogojne industrije. Ta študija je pokazala, da je mogoče z genetskimi izboljšavami znatno povečati norveško proizvodnjo v akvakulturi in da lahko prispevek genske selekcije za stopnjo rasti samo zapolni 77 % vrzeli v napovedanih petih milijonih ton v letu 2050. Ti scenariji kažejo, da bi bilo treba gensko selekcijo vključiti kot osrednjo sestavino pri napovedovanju prihodnjega razvoja in rasti ribogojne proizvodnje, tako na Norveškem kot v drugih državah proizvajalkah lososa.