Modeliranje kemije karbonata morske vode v regijah akvakulture lupinarjev: Vpogled v izpust CO2, povezan z nastajanjem lupin in rastjo

Akvakultura mehkužcev je industrija visoke vrednosti, ki hitro povečuje proizvodnjo v Evropi in po vsem svetu. V zadnjih letih je potekala razprava o morebitnih obsežnih okoljskih koristih te oblike proizvodnje hrane. Eden od vidikov ribogojstva mehkužcev, ki je bil pregledan, je proizvodnja apnenčastih lupin (CaCO3). Rast mehkužcev je bila včasih opisana kot ponor atmosferskega CO2, saj zaklene ogljik v trdni mineralni obliki. Vendar strožje kemijsko modeliranje karbonata, vključno s sočasnimi spremembami pCO2, pH, raztopljenega anorganskega ogljika in skupne alkalnosti, kaže, da je kalcifikacija neto vir CO2 v atmosferi. Skupaj z razpravami o tem, ali bi bilo treba v modeliranje ogljičnega odtisa vključiti dihanje mehkužcev, to kaže, da je potrebno poglobljeno razumevanje, preden se lahko akvakultura lupinarjev vključi v sisteme trgovanja z ogljikom in izračune odtisa. Tu kažemo, da lahko regionalne razlike v sistemu morskega karbonata spremenijo količino izpuščenega CO2 na enoto formacije CaCO3. Naše kemijsko modeliranje karbonata kaže, da obalna ribogojnica školjk na jugu Portugalske sprosti do približno 0,290 g CO2 na g nastale lupine CaCO3. Za primerjavo, identična ribogojnica v obalnem Baltskem morju bi proizvedla do 33 % več CO2 na g CaCO3 (~ 0,385 g-CO2·(g-CaCO3)–1). To prostorsko spremenljivost bi bilo zato treba upoštevati tudi, če bi se akvakultura mehkužcev vključila v prihodnje sisteme trgovanja z ogljikom in v načrtovanje prihodnje širitve proizvodnje v industriji.