Akvakultura tako kot vsaka gospodarska dejavnost vpliva na okolje. To je odvisno od kakovosti upravljanja dejavnosti, primernosti lokacije in proizvodnega sistema. Kadar se akvakultura ustrezno upravlja, je lahko tudi metoda za proizvodnjo beljakovin, ki ima v primerjavi z drugimi vrstami gojenja nižji ogljični in okoljski odtis. Poleg tega lahko nekatere oblike akvakulture (npr. gojenje mehkužcev, akvakultura v ribnikih in mokriščih ter gojenje alg in drugih nevretenčarjev), kadar se ustrezno upravljajo, nudijo številne ekosistemske storitve. Te vključujejo absorpcijo čezmernih količin hranil in organskih snovi iz okolja ali ohranjanje in obnovo ekosistemov in biotske raznovrstnosti.

Z okoljsko zakonodajo EU in izvedbeno nacionalno zakonodajo je bil določen regulativni okvir za akvakulturo EU, ki zagotavlja ublažitev vpliva, ki ga lahko imajo dejavnosti akvakulture na okolje (bodisi v smislu ogljičnega odtisa, odpadnih voda, odpadkov ali drugih vplivov na morske in sladkovodne ekosisteme), ter da dejavnosti akvakulture ne škodujejo bistveno ekosistemom ali biotski raznovrstnosti.

Okoljsko uspešnost sektorja akvakulture EU je kljub temu mogoče še izboljšati z: (I) zagotavljanje, da se okoljska zakonodaja v celoti uporablja in da so izpolnjeni njeni cilji; (II) nadaljnje zmanjševanje vpliva akvakulture; ter (iii) spodbujanjem akvakulture z manjšim vplivom na okolje in akvakulture, ki zagotavlja ekosistemske storitve.

Cilj strateških smernic za bolj trajnostno in konkurenčno akvakulturo EU za obdobje 2021–2030 je izboljšati okoljsko uspešnost sektorja akvakulture z nadaljnjim omejevanjem vpliva akvakulture ter spodbujanjem vrst akvakulture, ki so najbolj koristne za okolje in podnebje, kot sta nizkotrofična akvakultura in ekološka akvakultura.

Akvakultura zahteva dobro kakovost vode, da se zagotovita optimalno zdravje in dobrobit vodnih živali ter donosnost vodne ribogojnice. Zato je boj proti onesnaževanju voda v državah članicah EU v skladu s ciljem ničelnega onesnaževanja, opredeljenim v evropskem zelenem dogovoru, še posebej pomemben za akvakulturo.

Proizvajalci v akvakulturi potrebujejo dovoljenje, preden uporabijo morsko ali sladko vodo za ribogojnico. Ko ga vrnejo v okolje, se stanje vodnega telesa ne sme poslabšati. Izpusti iz ribogojskih objektov EU morajo izpolnjevati stroge standarde EU za kakovost vode ter stroge nacionalne, regionalne in lokalne predpise.

Nekatere oblike ribogojstva, kot sta gojenje mehkužcev ter gojenje alg in drugih nevretenčarjev, lahko ob ustreznem upravljanju izboljšajo kakovost vode zaradi absorpcije presežnih hranil in organskih snovi iz okolja.

Recirkulacijski ribogojski sistemi so kopenski ribogojski objekti, bodisi na prostem bodisi v zaprtih prostorih, ki zmanjšujejo porabo vode s filtriranjem, prilagajanjem in ponovno uporabo vode.

V primerjavi s tradicionalno akvakulturo v ribnikih ali odprtih vodah postopek ponovnega kroženja vode v sistemu RAS omogoča nadzor nad pogoji gojenja in zbiranje odpadkov. Poleg tega akvakultura na kopnem preprečuje pobege in omejuje zunanji prenos bolezni in zajedavcev. RAS obljublja bolj trajnostno proizvodnjo hrane z manjšo porabo sladke vode in krajšimi prevoznimi razdaljami, saj se ribe lahko približujejo trgom. Z nadzorovanjem pogojev kulture se lahko proizvodnja akvakulture v objektu RAS vzpostavi skoraj kjer koli, ne glede na lokalne razmere. S selitvijo proizvodnje na kopnem lahko tudi ublaži pomanjkanje razpoložljivega prostora in konkurenco za dostop do morskih območij.

Po drugi strani pa je obrat RAS običajno energetsko intenziven in drag. Stroški naložb so visoki, tehnologija ponovnega kroženja pa porablja ogromne količine energije, zato jo mora nadzorovati in upravljati usposobljena delovna sila. Poleg tega tehnologija še vedno dokazuje svojo sposobnost preživetja pri obsežni proizvodnji, zlasti v okolju slane vode.

Krma za gojene ribe mora vsebovati pomembne ravni (35–50 %) visoko prebavljivih beljakovin in visoko energijsko vrednost z visokokakovostnimi maščobami, da se ohranita njihova aktivnost in rast. Surovine, ki so na voljo za proizvodnjo takih kvadra, izvirajo iz treh glavnih virov:

(I) stranski proizvodi zelenjave iz pšenice, soje in koruze.

(II) ribja moka in olje iz rib in morskih rakov, čeprav se njun delež v krmi zmanjšuje.

(III) V nekaterih primerih tudi stranski proizvodi iz sektorja kopenske živinoreje, ki so zelo hranljivi.

Danes se spodbujajo trajnostni sistemi krmljenja, ki omejujejo odvisnost od ribje moke in ribjega olja iz divjih staležev za proizvodnjo hrane, na primer s spodbujanjem uporabe alternativnih beljakovinskih sestavin, kot so alge ali žuželke, ali odpadkov iz drugih industrij. To se odraža tudi v strateških smernicah za bolj trajnostno in konkurenčno akvakulturo EU za obdobje 2021–2030.

V skladu z Uredbo (EU) 2018/848 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2018 o ekološki pridelavi in označevanju ekoloških proizvodov (https://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/?uri=CELEX%3A32018R0848) je ekološka pridelava splošni sistem upravljanja kmetij in pridelave hrane, ki združuje najboljše prakse okoljskih in podnebnih ukrepov, visoko raven biotske raznovrstnosti, ohranjanje naravnih virov ter uporabo visokih standardov dobrobiti živali in visokih standardov pridelave v skladu s povpraševanjem vse večjega števila potrošnikov po proizvodih, pridelanih z uporabo naravnih snovi in postopkov. Ta uredba skupaj z nekaterimi ustreznimi sekundarnimi akti določa podrobna pravila pridelave za ekološko ribogojstvo, ki vključujejo okoljske zahteve, upoštevanje obdobja za preusmeritev v ekološko pridelavo, zahteve glede prehrane, dobrega počutja živali, zdravstvenega varstva in živinoreje s podrobnimi največjimi gostotami naseljenosti za vrste in strogimi omejitvami pri uporabi zunanjih vložkov, med drugim pri veterinarskem zdravljenju.

Za uporabo ekološkega logotipa EU in navedbo „ekološki“ na etiketah svojih proizvodov mora ekološke izvajalce dejavnosti certificirati izvajalec nadzora, ki ga odobrijo pristojni organi in ki potrdi, da se njihova dejavnost izvaja v skladu z uredbo EU o ekološki pridelavi.

Več informacij o sistemu EU za certificiranje ekoloških proizvodov in njegovem izvrševanju je na voljo na spletni strani Komisije:

Ekološko kmetovanje (https://agriculture.ec.europa.eu/farming/organic-farming_en). Poleg tega je dokument s pogostimi vprašanji o določbah v zvezi z ekološko pridelavo, vključno s poglavjem o ekološki akvakulturi, na voljo tukaj: https://agriculture.ec.europa.eu/system/files/2022-09/organic-rules-faq….