Odzivi ribištva in akvakulture na izredne razmere (FARE) so pogosto napačno usmerjeni ali lahko ogrozijo stabilnost sektorja. Cilj tega tečaja e-učenja je izboljšati kakovost in odgovornost pripravljenosti in odzivanja na izredne razmere, ki vplivajo...
S tem tečajem se uvaja Napredna pot upravljanja biološke varnosti v akvakulturi (PMP/AB), ki uporablja pristop, ki temelji na tveganju, za izboljšanje splošne trajnostnosti sektorja akvakulture. V njem so opisani koncepti in ukrepi, potrebni za...
S to usmeritvijo se uvaja nomenklatura harmoniziranega sistema (HS) za ribiške proizvode in proizvode iz ribogojstva, ki predstavlja svetovne in mednarodne trgovinske instrumente FAO na področju ribištva, kot sta prednostni dostop in pravilo o...
Kratek opis projekta: VeriFish je dveletni projekt, ki se financira iz programa Obzorje Evropa in katerega cilj je zagotoviti dostopen in dinamičen okvir preverljivih kazalnikov trajnostnosti za izboljšanje komunikacije in razumevanja trajnostne...
V tej izdaji je predstavljena modra preobrazba v praksi, ponazorjena z dejavnostmi in pobudami pod vodstvom FAO v sodelovanju s članicami, partnerji in ključnimi deležniki, da bi živila iz vodnih virov vključili v svetovno prehransko varnost in...
Baltik MUPPETS je edinstvena priložnost za inovatorje, da konkretno vplivajo na trajnostno gojenje školjk in razvoj proizvodov, pri čemer podpirajo v prihodnost usmerjene rešitve, ki krepijo lokalna gospodarstva in izboljšujejo ekosisteme Baltskega...
Da, to je izvedljivo, vendar še vedno obstajajo tehnični, inženirski in stroškovni izzivi. Prihodnji razvoj akvakulture na morju ali izpostavljene oceanske akvakulture bo odvisen od tehnologije, ki se uporablja za premagovanje skrajnih razmer oceanskega podnebja, logističnih težav pri vnosu krme in drugih vložkov v ribogojnico, razvoja delovnih platform na morju in daljinskega nadzora platform na internetu stvari za komunikacijo in upravljanje platform s sistemi optimizacije, ki temeljijo na umetni inteligenci.
Integrirana večtrofna akvakultura (IMTA) je vrsta akvakulture, pri kateri se več vodnih vrst z različnih trofičnih ravni (npr. ribe, morske alge, lupinarji ali drugi nevretenčarji) goji v neposredni bližini istega proizvodnega sistema, da se izboljša učinkovitost, zmanjša količina odpadkov in zagotovijo ekosistemske storitve, kot je bioremediacija.
Strateške smernice za bolj trajnostno in konkurenčno akvakulturo EU za obdobje 2021–2030 spodbujajo IMTA, med drugimi vrstami akvakulture, ki so najbolj koristne za okolje in podnebje.
IMTA lahko zajema številne različne vrste sistemov akvakulture, kot so kopenski ribogojni sistemi (npr. ribniki) in sistemi mrežnih ograd (npr. kombinacija gojenja rib s sistemi zunaj dna in sistemi na dnu za školjke in proizvodnjo morskih alg). Vendar je cilj vedno povečati okoljsko trajnostnost, gospodarsko stabilnost in družbeno sprejemljivost v okviru celostnih pristopov krožnega gospodarstva.
Sistemi IMTA krepijo trajnostnost akvakulture z posnemanjem naravnih ciklov hranil. V teh sistemih organske snovi, ki jih ne uporablja ena vrsta, kot so ribe, postanejo vir za druge, kot so morske alge in mehkužci, ki uporabljajo hranila za rast. Učinkovitost sistema je odvisna od okoljskih dejavnikov, kot so ravni hranil na območju, razpoložljivost hrane in hidrodinamika.
Pri sprejetju IMTA še vedno obstaja več izzivov. V skladu z zakonodajo EU na primer živali iz akvakulture ne morejo biti krma za odpadke, kar pomeni, da veljavni pravni okvir razveljavlja modele, v katerih se ribe kombinirajo z nekaterimi precejalniki in vrstami detritivorjev (nizkotrofne vrste, kot so školjke in morske kumare), ki reciklirajo hranila iz rib, ki se ne zaužijejo, in iztrebke. Za oceno in reševanje teh izzivov EU financira več projektov v zvezi z IMTA, kot sta Astral (https://www.astral-project.eu/ ) in AquaVitae (https://aquavitaeproject.eu/).
Leta 2020 je proizvodnja akvakulture v EU dosegla skupaj 1,2 milijona ton v vrednosti 3,9 milijarde EUR. Takrat so bile glavne vrste v akvakulturi morske školjke (19 % celotne proizvodnje EU), šarenke (17 %), modre školjke (11 %), pacifiške ostrige (9 %), orjaški ribon (8 %), sredozemske školjke (7 %), brancina (7 %), navadni krap (7 %) in navadni tun (3 %). Teh devet vrst predstavlja 87 % teže celotne proizvodnje v akvakulturi v EU (STECF 22–17-EU).
