Prispevek ribištva in akvakulture k svetovni oskrbi z beljakovinami

Prispevek beljakovin vodnih živali k svetovni oskrbi z beljakovinami živalskega izvora in relativni pomen ribogojstva za ribolov pri oskrbi s to beljakovino sta pomembna pri ocenah in odločitvah v zvezi s prihodnostjo proizvodnje hrane iz vodnih virov in njeno varnostjo. Zaradi mesa kopenskih živali, mleka in jajc je bilo leta 2018 pridobljenih 76,966 kt surovih beljakovin v primerjavi s 13,950 Kt ali 15,3 % vodnih živali. Medtem ko je akvakultura proizvajala večjo tonažo vodnih živali, je ulov povzročil 7,135 kt surovih beljakovin, medtem ko je bilo v akvakulturi 6,815 Kt. Ribolovna proizvodnja se v zadnjih dveh desetletjih ni povečala, zato je treba povečati proizvodnjo v akvakulturi, da se zagotovi vse večje povpraševanje po ribiških proizvodih pri večjem in premožnejšem prebivalstvu. Na podlagi sedanjega stanja porabe smo ocenili, da bi bilo treba proizvodnjo v akvakulturi povečati s 82,087 Kt v letu 2018 na 129,000 Kt do leta 2050, da bi zadostili povpraševanju večjega prebivalstva. Približno dve tretjini rib in rakov v ribogojstvu temelji na krmi, krma za te vrste pa vključuje ribjo moko in ribje olje kot sestavini. Za krmo iz ribogojstva je potreben velik delež svetovne oskrbe z ribjo moko in ribjim oljem. Po ocenah 71,0 % ribje moke in 73,9 % ribjega olja izvira iz ulova, preostanek pa izvira iz odpadkov iz predelave vodnih živali. Ulov malih pelagičnih rib iz oceanov naj se v prihodnosti ne bi povečal. Akvakultura bi morala zmanjšati uporabo ribje moke in olja, da bi zmanjšala svojo odvisnost od majhnih prostoživečih rib, ki so pomembne za celovitost morskih prehranjevalnih spletov in prehransko varnost revnih na številnih obalnih območjih. Pomanjkanje ribje moke in ribjega olja za uporabo v krmi za akvakulturo bo v prihodnosti povzročilo omejitev proizvodnje, če cilji za zmanjšanje njune uporabe v krmi ne bodo doseženi.