Zmogljivost ekosistemskih storitev je večja na območjih z več tipi poimenovanj

Izvajanje koncepta ekosistemskih storitev v praksi je lahko zahtevna naloga, saj mora upoštevati prejšnje „tradicionalne“ politike in pristope, pri katerih se narava in biotska raznovrstnost ocenjujeta različno. Med njimi so direktiva o habitatih (92/43/ES) in direktiva o pticah (79/409/ES), okvirna direktiva o vodah (2000/60/ES) in direktiva o hrupu (2002/49/ES) privedle do vrednotenja/določitve območij v Evropi z različnimi merili. V tej študiji je naš cilj razumeti, kako je zmogljivost ES na nekem območju povezana z njegovo določitvijo in ali imajo območja z več imenovanji večje zmogljivosti za zagotavljanje EŠ.
Izbrali smo štiri prispevna območja v Grčiji z zelo različnimi značilnostmi, ki pokrivajo več kot 25 % nacionalnega ozemlja. Znotraj prispevnih območij je Sodišče ocenilo zmogljivost EŠ (v skladu z metodologijo Burkhard et al. 2009) območij, določenih za območja Natura 2000, območja Quiet in mokrišča ali vodna telesa, ki so bila ugotovljena na več območjih. GLM je analizirala podatke, da bi razkrila razlike glede zmogljivosti ES med različnimi vrstami območij. Sodišče je preiskalo tudi sinergije in kompromise v okviru sporazuma o partnerstvu in sodelovanju med različnimi vrstami EŠ ter preizkusilo korelacije med krajinskimi značilnostmi, kot so nadmorska višina, vidik in naklon ter potencial EŠ.
Rezultati Sodišča kažejo, da imajo področja z različnimi vrstami ali več imenovanji različne zmogljivosti za zagotavljanje EŠ. Območja ene vrste označbe (zaščitena območja ali območja Quiet) so imela na splošno vmesne ocene v večini ES, vendar so bile ocene višje v primerjavi z območji brez oznake, ki so pokazala večjo zmogljivost pri zagotavljanju storitev. Med zavarovanimi območji in območji Quiet so bila slednja na splošno ocenjena bolje. Območja, ki so združila obe vrsti označbe (zaščitena območja in območja Quiet), so imela največjo zmogljivost v 13 od 29 ES, ki so bila večinoma povezana z naravnimi in gozdnimi ekosistemi. Sodišče je odkrilo pomembne sinergije med večino regulativnih, podpornih in kulturnih EŠ, ki kažejo kompromise z zagotavljanjem storitev. Različne EŠ so prostorsko povezane in kažejo močno povezavo s krajinskimi značilnostmi, kot sta nadmorska višina in naklon. 
Predlagamo, da se status določitve območja lahko uporabi kot alternativno orodje za okoljsko politiko, pri čemer se navede zmogljivost za zagotavljanje EŠ. Več določitev območij se lahko uporabi kot približek za določitev žariščnih točk ES. Ta vključitev „tradicionalnega“ ocenjevanja in imenovanja ter koncepta „nižjega“ evropskega semestra predstavlja časovno in stroškovno učinkovit način, ki ga morajo sprejeti zainteresirane strani in oblikovalci politik, da bi začeli izpolnjevati nove standarde in zahteve za ohranjanje narave in okoljsko upravljanje.