Strateški vidiki za vzpostavitev obsežne industrije morskih alg na podlagi uporabe ribje krme: Norveška študija primera

Koncentrat sojinih beljakovin (SPC) je ključna sestavina ribje krme in večinoma izvira iz Brazilije. Vendar naj bi brazilska industrija soje povzročila znatne okoljske težave, vključno s krčenjem gozdov. Zato se raziskujejo novi viri beljakovin, beljakovine, pridobljene iz gojenih morskih alg, pa se štejejo za alternativo. Zato raziskujemo, kako lahko beljakovinski proizvod morskih alg konkurira dodatnemu varstvenemu certifikatu kot beljakovinski sestavini za ribjo krmo. Študija uporablja matriko za določanje položaja, analize stroškov, ki vključujejo zakonodajo o električni energiji, in analizo negotovosti z uporabo simulacij Monte Carlo, opredeljeni pa so tudi ključni raziskovalni izzivi. Prvotna ugotovitev je, da so zaradi nastajajoče industrije morskih alg stroški proizvodnje SPP previsoki, da bi bili konkurenčni za uporabo v ribji krmi. Da bi premagali ta izziv, se preučita dve rešitvi. Prvič, za dosego obsega so potrebne znatne naložbe v infrastrukturo za pridelavo in predelavo, predlagana pa je tudi lestvica praga dobička v višini 65,000 ton. Druga, a bolj obetavna pot, po možnosti v kombinaciji s prvo, je ekstrakcija beljakovin morskih alg in njihovih sestavin visoke vrednosti. Z manitolom in laminaranom kot soproizvodoma za SPP obstaja 25–30-odstotna verjetnost pozitivne spodnje črte. Raziskave o postopkih pridobivanja so zato nujne za čim večje pridobivanje sestavin z dodano vrednostjo. Pričakuje se, da se bo konkurenčni položaj SPP sčasoma izboljšal zaradi povečanja obsega proizvodnje in boljših postopkov biorafinerij.